Ojla! Napišite, če vam je zgodba všeč, ker bi res res rada slišala vaše mnenje. Hvala!:wink:
.......................................
»Tu je. Tu je. Tu je.«
V glavi so mi besede odzvanjale kot zvon in se zaletavale v mojo lobanjo.
Tu je. Tu je in sedi v isti sobi z mano, manj kot nekaj korakov stran. Tu je. Vidim jo.
Zaradi misli, ki so mi nenadzorovano begale po glavi, sem čutila ostro bolečino, ki se je z vsakim novim udarcem še povečala. To, da je tu, je neizpodbitno in trdno dejstvo, ki me je zadelo kot puščica. Vprašanje, katerega me je bilo najbolj strah, tako strah, da si ga nisem upala zastaviti, pa je bilo, ali se spomni, kaj se je zgodilo.
»Luna?«
Zdrznila sem se in dvognila pogled proti glasu, ki me je poklical.
»Ja?« sem v zadregi vprašala in se izogibala pogledom deklet.
» Na vrsti si, da se predstaviš,« je ponovil Špela in se mi spodbudno nasmehnila.
»Oh, s-seveda,« sem zajecljala. »Jaz sem Luna in stara sem 14 let.«
Preostanek ure je potekal mirno in poskusila sem se čimbolj osredotočiti na igre, ki smo jih igrali in poslušati, kar nam je govorila Špela.
»Vsak od vas bo v tem tednu v parih, ki jih bom določila jaz, naredil zaključni projekt. Napisali boste besedilo po lastni izbiri. Lahko napišete zgodbe, pisma, pesmi ali karkoli drugega, kar bo obsegalo vsaj deset strani. Tema pa je določena, in sicer je to tema, ki za vas zagotovo ne bo pretežka: prijateljstvo.«
»O, ne,« sem potiho zamrmrala sama sebi, medtem ko so ostala dekleta odobravajoče pokimale. Le o čem naj bi pisala jaz? O mojih poraznih prijateljskih izkušnjah že ne. In da bi pri tem morala sodelovati še z nekom drugim, ki ima zagotovo popolnoma drugačne predstave o prijateljstvu? Oh, prosim, ali je ta dan zame lahko še šlabši? Ne bi rekla.
Edina stvar, za katero sem še lahko imela upanje, je bil moj par. Če bi le lahko dobila nekoga, ki mu ne bi bilo preveč mar, bi bilo popolno.
»Torej , Luna, tebe pa dajmo skupaj z….«, Špela se je začela ozirati po dekletih, ki so jo napeto opazovale.
»Prosim, izberi dobro, izberi dobro,« sem jo v mislih roteče prosila in pod mizo za srečo stiskala pesti.
»… z Lizo,« se je odločila Špela in pokazala na svetlolasko z modrimi očmi in rdečim trakom za lase.
Zadelo me je tako hudo in iznenada, da sem za hip izgubila sapo. Ja, ta dan je deinitivno lahko še slabši. Iz obupa bi skoraj zajokala in takrat sem si želela, da bi lahko zaspala in se nikoli več prebudila. Tudi Liza je presenečeno izbuljila oči in rahlo zmedena prišla sedet k meni. Poskusila se je nasmehniti, vendar bi bilo verjetno bolje, če bi ostala resna, saj je njen nasmeh izgledal res klavrno. Bilo mi je grozno nerodno, tako kot je bilo tudi njej, zato druga drugi nisva več namenili pogleda. Nisem vedela, kako naj začne pogovor, še manj pa, kaj naj ji sploh rečem. Pogledala sem po učilnici in druga dekleta so se v parih že vneto pogovarjale in zbirale ideje, jaz pa sem se v tistem trenutku počutila popolnoma neustvarjalno in nenavdihnjeno. Navadno sem se hitro domislila, o čem bom pisala in dobila idejo o posameznih delih zgodbe, zdaj pa niti nisem imela želje po ustvarjanju. Tudi Liza ni izgledala preveč motivirana za pisanje, zato sem se po nekaj minutah mučne tišine le opogumila.
»Torej…« sem poskusila zveneti čimbolj mirno. »Tema je prijateljsto, kajne?«
Liza je komaj kaj dvignila pogled proti meni in na kratk pokimala ter žalostno pogledala proti svojim prijateljicam.
»In kaj bi raje pisala, zgodbo ali pesem?« sem še enkrat poskusila iz nje izvleči kaj več kot le kimanje.
»Jaz bi raje zgodbo. Nisem ravno dobra v pisanju pesmi,« mi je odgovorila tako tiho, da sem jo v vsem hrupu v učilnici zelo težko slišala.
Tisto uro nisva naredili skoraj ničesar, razen tega, da sva določili okvirno zgodbo, kar pa je bilo še težje, kot sem že mislila, da bo. Nobena od naju ni bila ravno gostobesedna, zaradi česar sva zgodbo sestavljali vsaj trikrat dlje kot ostale.
Bilo je mučno in verjetno si bom tisto uro zapomnila kot uro, v kateri sem največkrat (bolj natančno, okoli štirikrat na minuto) pomislila, da bi rada, da me potepta stampedo razjarjenih slonov. Ko je bilo konec našega dela v skupinah, sem brez pomislekov zgrabila svoje stvari, se karseda hitro pognala do svoje sobe in se vrgla na posteljo ter se čez glavo pokrila z vzglavnikom.