Zgodba o prijateljstvu
Hej,
nov del.
“Dobro vprašanje. Kaj pa, če prepričamo Cloe, da reče nekaj lepega o Zoey pred Jamesom in prepričamo Jamesa, da to pove Zoey?”
“Super ideja,” je rekla in ugriznila v svojo jed. Ponovila sem za njo in plačala.
3. 9. 2025
Naslednje jutro me je zbudila prižgana luč v moji sobi. Jaz sem luč z daljincem ugasnila, vendar se je spet ponovilo. To sem naredila še približno petkrat, potem pa obupala.
“Vstani dragica,” je rekla oseba, ki me je nadlegovala z lučjo. Obrnila sem se in med vrati zagledala svojo babico.
“Saj mi še ni zvonila budilka,” sem rekla in si pomela oči. Babica se mi je prijazno nasmehnila.
“Preslišala si jo,” mi je rekla in jaz sem hitro skočila iz postelje.
“Ne skrbi,” je rekla pomirjujoče.
“Zakaj?!” sem vzkliknila in si začela nadevati krilo.
“Ker moraš le še zajtrkovati. Če pa zamudiš pa ne bo konec sveta in ti bom opravičila,” je rekla in me pobožala po hrbtu. Po navadi me stare roke živcirajo, če se me dotikajo, še posebej na golo kožo. Tokrat pa ni bilo nič in jaz sem se le čudila.
“Hvala ti, babi,” sem rekla vsa srečna. Pomolila mi je pladenj in tiho odšla iz sobe, tako kot je prišla. Jaz pa sem se oblekla in pojedla zajtrk. Moja babi res dobro kuha. Nato sem šla v kopalnico in se tam uredila, nato pa stekla ven.
“Kaj pa adijo?” me je vprašal oči, ko sem imela že obut en čevelj. Zavila sem z očmi in po eni nogi odskakljala do očita in ga objela.
“Adijo oči,” sem rekla in odskakljala do drugega čevlja.
“Kaj pa lubčka?” me je vprašal.
“Ne bodi otročji,” sem rekla in odprla vhodna vrata.
“Adijo.”
“Adijo oči! In pazi na babi!”
“Saj ne potrebuje varstva!” Takrat je v kuhinji nekaj zaropotalo.
“V redu sem! Samo kostrola mi je padla!” je vzkliknila babi.
“Ga še vedno ne potrebuje?” sem vprašala in privzdignila obrvi.
“Ja, potrebuje ga,” je rekel.
“Pa v tri pisane Mafijce! kostrola mi je padla na noge!” je vzkliknila babi.
“Pojdi ji pomagat,” sem rekla in odprla vrata.
“Bom!” je vzkliknil oči. Potem sem stopila na ulico. Iz druge hiše je izstopilo dekle moje starosti. Bila je srednje visoka, imela je bujno kodraste pepelnato blond lase. Pritekla je do mene, ko me je zagledala.
“Hej!” je vzkliknila še preden sem lahko rekla karkoli drugega.
“Hej!” sem ji odzdravila malo manj vedro kot ona.
“Ti si iz tiste hiše?” me je vprašala in pokazala na babičino hišo.
“Nekako. Zakaj?”
“Ker tam živi moja babi.”
“Res?"
“Mislim tehnično gledano nisva v sorodu, vendar glede na to, da je ena moja babica mrtva, ena je ... no ne vem kaj je z njo.”
“Lepo.”
“Hodiš na našo gimnazijo?”
“Ja.”
“Res? Oh saj res, ti si nova učenka, Sara, kajne?”
“Ja. Ti pa si? Oprosti nisem dobra z imeni.”
“Oh v redu je. Sem Isabella.” Pomolila mi je roko in pogedala sem na njeno uro.
“Kdaj pride avtobus?”
“Čez,” pogledala je na uro. “Dve minuti!” Stekli sva do avtobusne postaje, ki ni bila več daleč. Med potjo sva se smejali in res je bilo zabavno.
“Super kondicijo imaš! Kaj treniraš?!” je vzkliknila, ko sem bila tri metre pred njo.
“Sem trenirala, sedaj ne več.”
“Škoda, zakaj pa ne?”
“Ker ...” poizkušala sem si izmisliti zakaj nočem več trenirati vendar nisem našla besed. Zato sem našla krajšo pot. “Ne vem. Pač nočem.” Pokimala je, vendar ni rekla ničesar.
Ko sem pred sabo zagledala podobo avtobusne postaje poslikane z grafiti.
“Tu sva!” je vzkliknila. Nato je nekaj drugih punc, ki so stale v senci drevesa vzkliknilo in stekla je k njim. “Veselilo me je Sara!” je še vzkliknila preden jo je pogoltnil krog punc.
“Mene tudi! Hvala, Isabella!” sem vzkliknila in sama stala tam pri drogu. Kmalu se je prikazal avtobus in sedla sem na prvi prosti sedež, ki sem ga zagledala. Sedla sem ob okno in gledala ven naravo, ki je bežala mimo. V mojih mislih so se vrtili prizori in lepi trenutki, ki sem jih doživela v Piranu. Te spomine sem že dolgo odrivala, sedaj pa so prišli ven v obliki solz.
“Gospodična?” ozrla sem se po podobi dekleta pred mojimi očmi. Zmedeno sem jo pogledala. Imela je rahlo kodraste zlate blond lase. Bila je vitka in okretna. Imela je postavo nogometašice.
“Ja?”
“Lahko prisedem?”
“Seveda,” sem rekla še vedno zmedeno in umaknila torbo.
“Kaj pa je?” je vprašala, ko je sedla.
“Kaj?”
“Ti vendar jokaš! Kaj je narobe?”
“Nič.”
“Povej mi. Verjemi mi. Vztrajna sem. Žogo brcam dokler ne zadanem gola in to je lahko precej dolgo.”
“Razmišljala sem.”
“To tudi jaz pogosto počnem. Čakaj iz kje pa si? Na tem avtobusu te še nisem videla.”
“Danes je moj tretji dan na gimnaziji nisem se še vozila z tem avtobusom.”
“Res? Oprosti vendar se mi zdiš malo visoka za prvi letnik.” Zarežala sem se. Verjetno je dekle mislilo, da sem nora, saj sem se režala do naslednje postaje. Dekle se je režalo z mano.
“Ne, pred nedavnim smo se priselili. Drugače sem četrti letnik.”
“Res, lepo! Oh nisem se ti predstavila. Sem Ava, najslabša članica nogometnega društva. Pa ti?”
“Jaz sem Sara, nova dijakinja Srednje šole San Francisco.” Podali sva si roko.
.
Ta del je malo krajši, ker nimam toliko časa. Pa se iskreno opravičujem, če koga kdaj nisem obvestila. Zaenkrat imam dva Fena, ki sta Artemida in Grizalkaknjig. Če hoče biti kdo FenNumber3, naj pove.
Lysm
Heart
nov del.
“Dobro vprašanje. Kaj pa, če prepričamo Cloe, da reče nekaj lepega o Zoey pred Jamesom in prepričamo Jamesa, da to pove Zoey?”
“Super ideja,” je rekla in ugriznila v svojo jed. Ponovila sem za njo in plačala.
3. 9. 2025
Naslednje jutro me je zbudila prižgana luč v moji sobi. Jaz sem luč z daljincem ugasnila, vendar se je spet ponovilo. To sem naredila še približno petkrat, potem pa obupala.
“Vstani dragica,” je rekla oseba, ki me je nadlegovala z lučjo. Obrnila sem se in med vrati zagledala svojo babico.
“Saj mi še ni zvonila budilka,” sem rekla in si pomela oči. Babica se mi je prijazno nasmehnila.
“Preslišala si jo,” mi je rekla in jaz sem hitro skočila iz postelje.
“Ne skrbi,” je rekla pomirjujoče.
“Zakaj?!” sem vzkliknila in si začela nadevati krilo.
“Ker moraš le še zajtrkovati. Če pa zamudiš pa ne bo konec sveta in ti bom opravičila,” je rekla in me pobožala po hrbtu. Po navadi me stare roke živcirajo, če se me dotikajo, še posebej na golo kožo. Tokrat pa ni bilo nič in jaz sem se le čudila.
“Hvala ti, babi,” sem rekla vsa srečna. Pomolila mi je pladenj in tiho odšla iz sobe, tako kot je prišla. Jaz pa sem se oblekla in pojedla zajtrk. Moja babi res dobro kuha. Nato sem šla v kopalnico in se tam uredila, nato pa stekla ven.
“Kaj pa adijo?” me je vprašal oči, ko sem imela že obut en čevelj. Zavila sem z očmi in po eni nogi odskakljala do očita in ga objela.
“Adijo oči,” sem rekla in odskakljala do drugega čevlja.
“Kaj pa lubčka?” me je vprašal.
“Ne bodi otročji,” sem rekla in odprla vhodna vrata.
“Adijo.”
“Adijo oči! In pazi na babi!”
“Saj ne potrebuje varstva!” Takrat je v kuhinji nekaj zaropotalo.
“V redu sem! Samo kostrola mi je padla!” je vzkliknila babi.
“Ga še vedno ne potrebuje?” sem vprašala in privzdignila obrvi.
“Ja, potrebuje ga,” je rekel.
“Pa v tri pisane Mafijce! kostrola mi je padla na noge!” je vzkliknila babi.
“Pojdi ji pomagat,” sem rekla in odprla vrata.
“Bom!” je vzkliknil oči. Potem sem stopila na ulico. Iz druge hiše je izstopilo dekle moje starosti. Bila je srednje visoka, imela je bujno kodraste pepelnato blond lase. Pritekla je do mene, ko me je zagledala.
“Hej!” je vzkliknila še preden sem lahko rekla karkoli drugega.
“Hej!” sem ji odzdravila malo manj vedro kot ona.
“Ti si iz tiste hiše?” me je vprašala in pokazala na babičino hišo.
“Nekako. Zakaj?”
“Ker tam živi moja babi.”
“Res?"
“Mislim tehnično gledano nisva v sorodu, vendar glede na to, da je ena moja babica mrtva, ena je ... no ne vem kaj je z njo.”
“Lepo.”
“Hodiš na našo gimnazijo?”
“Ja.”
“Res? Oh saj res, ti si nova učenka, Sara, kajne?”
“Ja. Ti pa si? Oprosti nisem dobra z imeni.”
“Oh v redu je. Sem Isabella.” Pomolila mi je roko in pogedala sem na njeno uro.
“Kdaj pride avtobus?”
“Čez,” pogledala je na uro. “Dve minuti!” Stekli sva do avtobusne postaje, ki ni bila več daleč. Med potjo sva se smejali in res je bilo zabavno.
“Super kondicijo imaš! Kaj treniraš?!” je vzkliknila, ko sem bila tri metre pred njo.
“Sem trenirala, sedaj ne več.”
“Škoda, zakaj pa ne?”
“Ker ...” poizkušala sem si izmisliti zakaj nočem več trenirati vendar nisem našla besed. Zato sem našla krajšo pot. “Ne vem. Pač nočem.” Pokimala je, vendar ni rekla ničesar.
Ko sem pred sabo zagledala podobo avtobusne postaje poslikane z grafiti.
“Tu sva!” je vzkliknila. Nato je nekaj drugih punc, ki so stale v senci drevesa vzkliknilo in stekla je k njim. “Veselilo me je Sara!” je še vzkliknila preden jo je pogoltnil krog punc.
“Mene tudi! Hvala, Isabella!” sem vzkliknila in sama stala tam pri drogu. Kmalu se je prikazal avtobus in sedla sem na prvi prosti sedež, ki sem ga zagledala. Sedla sem ob okno in gledala ven naravo, ki je bežala mimo. V mojih mislih so se vrtili prizori in lepi trenutki, ki sem jih doživela v Piranu. Te spomine sem že dolgo odrivala, sedaj pa so prišli ven v obliki solz.
“Gospodična?” ozrla sem se po podobi dekleta pred mojimi očmi. Zmedeno sem jo pogledala. Imela je rahlo kodraste zlate blond lase. Bila je vitka in okretna. Imela je postavo nogometašice.
“Ja?”
“Lahko prisedem?”
“Seveda,” sem rekla še vedno zmedeno in umaknila torbo.
“Kaj pa je?” je vprašala, ko je sedla.
“Kaj?”
“Ti vendar jokaš! Kaj je narobe?”
“Nič.”
“Povej mi. Verjemi mi. Vztrajna sem. Žogo brcam dokler ne zadanem gola in to je lahko precej dolgo.”
“Razmišljala sem.”
“To tudi jaz pogosto počnem. Čakaj iz kje pa si? Na tem avtobusu te še nisem videla.”
“Danes je moj tretji dan na gimnaziji nisem se še vozila z tem avtobusom.”
“Res? Oprosti vendar se mi zdiš malo visoka za prvi letnik.” Zarežala sem se. Verjetno je dekle mislilo, da sem nora, saj sem se režala do naslednje postaje. Dekle se je režalo z mano.
“Ne, pred nedavnim smo se priselili. Drugače sem četrti letnik.”
“Res, lepo! Oh nisem se ti predstavila. Sem Ava, najslabša članica nogometnega društva. Pa ti?”
“Jaz sem Sara, nova dijakinja Srednje šole San Francisco.” Podali sva si roko.
.
Ta del je malo krajši, ker nimam toliko časa. Pa se iskreno opravičujem, če koga kdaj nisem obvestila. Zaenkrat imam dva Fena, ki sta Artemida in Grizalkaknjig. Če hoče biti kdo FenNumber3, naj pove.
Lysm
Heart
Moj odgovor:
girlie15
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
nezadovoljstvo glede sebe
Živjo.
Sem punca, stara 16 let. Pri sebi zadnje čase opažam, da imam velik problem sama s seboj oz. z mojim izgledom.
Začnimo pri teži. Visoka sem okoli 162cm in kar nekaj časa sedaj sem imela konstantno težo 55kg. Že to se mi je zdelo veliko in sem hotela težo spraviti pod 50kg. Ko sem se s seboj končno sprijaznila in se začela imeti rada, pa BUM se zredim na kar 58kg. To se mi zdi ogromno. Ne morem brez da se vsak dan stehtam. Opažam različno, ko sem napeta imam 58kg, kakšen dan celo 56kg. Ne vem zakaj moja teža tako niha. Če mi tehtnica pokaže kilograme s katerimi nisem zadovoljna, se včasih celo zjokam, vedno pa imam zato slab dan. Mogoče je to povezano tudi s tem da sem pred nekaj meseci začela redno teči, ravno zato da bi ostala v formi in pridobila kondicijo (pa tudi da bi shujšala). Morda pridobivam mišično maso, a s seboj nisem zadovoljna. Med tekom se počutim res odlično, ker počnem nekaj zase, ampak ali je cena vredna tega da se bom zredila?
Druga težava pa je samopodoba v družbi. Na splošno sem bolj tiha in umirjena punca, a to ne pomeni da se ne znam sprostiti. Vsi s katerimi se družim največ časa vejo da znam biti tudi glasna in zabavna. S tistimi pravimi prijateljicami se res sprostim, a med sošolci in razredom pač ne morem biti taka da se kar obrnem eno vrsto nazaj k fantom in se začnem pogovarjat. Želim biti bolj sponatana, ampak ali bom potem to še vedno jaz?
Tretjič. Opažam vse ko si podobne starosti kot jaz, in veliko jih je skupaj. So pač poparčkani. Sošolke mi razlagajo kako si cele dneve pišejo s fanti. Kako hodijo na pijače skupaj z njimi. Kako grejo skupaj žurat ob vikendih. Jaz pa se borim le s to šolo in se non stop učim. Daleč od tega da ne bi že v preteklosti izvedela da sem bila kakšnemu fantu všeč, bila sem všeč že kar nekaj fantom. Ampak takrat smo bili majhni. Že sedaj si mi zdi malo zgodaj, da bi imela fanta. A, ob enem si ga želim. Tudi jaz želim biti del tega. Nisem še imela prvega poljuba, malo mi je nerodno. Nekako imaš prvi poljub pri 13, 14. Zato sem verjetno kriva sama, lahko bi bila skupaj s kom, a tega nisem hotela. Govorim si fokus mora biti na šoli. Morda pa delam napako. Jaz si želim spoznati fanta, ki me bo imel zares rad. Jaz nočem teh kratkih situationshipov in ne vem česa vsega. Jaz želim da bi me nekdo imel rad tako zares. Tako da bi mi prinesel rože, ne pa ponudil cigareta. Tako, da bi me povabil na kavo, ne pa v klub žurat. Tako, da bi me peljal v hribe, ne pa k sebi domov. Nekoga ki me bi čakal da sem pripravljena jaz. Nekako ne vem če to v tem svetu še obstaja. Za sedaj sem ugotovila le to da so vsi fantje isti. Iščim tak old love style, nekaj posebnega. Fanta s katerim bom skupaj dalj časa in ne le eno noč.
Ali ima kdo morda kakšen nasvet glede mojih problemov? Hvala vam če boste sploh prebrali. Če si kdo v današnjem svetu vzame 2minutki da prebere tako dolgo objavo.
Sem punca, stara 16 let. Pri sebi zadnje čase opažam, da imam velik problem sama s seboj oz. z mojim izgledom.
Začnimo pri teži. Visoka sem okoli 162cm in kar nekaj časa sedaj sem imela konstantno težo 55kg. Že to se mi je zdelo veliko in sem hotela težo spraviti pod 50kg. Ko sem se s seboj končno sprijaznila in se začela imeti rada, pa BUM se zredim na kar 58kg. To se mi zdi ogromno. Ne morem brez da se vsak dan stehtam. Opažam različno, ko sem napeta imam 58kg, kakšen dan celo 56kg. Ne vem zakaj moja teža tako niha. Če mi tehtnica pokaže kilograme s katerimi nisem zadovoljna, se včasih celo zjokam, vedno pa imam zato slab dan. Mogoče je to povezano tudi s tem da sem pred nekaj meseci začela redno teči, ravno zato da bi ostala v formi in pridobila kondicijo (pa tudi da bi shujšala). Morda pridobivam mišično maso, a s seboj nisem zadovoljna. Med tekom se počutim res odlično, ker počnem nekaj zase, ampak ali je cena vredna tega da se bom zredila?
Druga težava pa je samopodoba v družbi. Na splošno sem bolj tiha in umirjena punca, a to ne pomeni da se ne znam sprostiti. Vsi s katerimi se družim največ časa vejo da znam biti tudi glasna in zabavna. S tistimi pravimi prijateljicami se res sprostim, a med sošolci in razredom pač ne morem biti taka da se kar obrnem eno vrsto nazaj k fantom in se začnem pogovarjat. Želim biti bolj sponatana, ampak ali bom potem to še vedno jaz?
Tretjič. Opažam vse ko si podobne starosti kot jaz, in veliko jih je skupaj. So pač poparčkani. Sošolke mi razlagajo kako si cele dneve pišejo s fanti. Kako hodijo na pijače skupaj z njimi. Kako grejo skupaj žurat ob vikendih. Jaz pa se borim le s to šolo in se non stop učim. Daleč od tega da ne bi že v preteklosti izvedela da sem bila kakšnemu fantu všeč, bila sem všeč že kar nekaj fantom. Ampak takrat smo bili majhni. Že sedaj si mi zdi malo zgodaj, da bi imela fanta. A, ob enem si ga želim. Tudi jaz želim biti del tega. Nisem še imela prvega poljuba, malo mi je nerodno. Nekako imaš prvi poljub pri 13, 14. Zato sem verjetno kriva sama, lahko bi bila skupaj s kom, a tega nisem hotela. Govorim si fokus mora biti na šoli. Morda pa delam napako. Jaz si želim spoznati fanta, ki me bo imel zares rad. Jaz nočem teh kratkih situationshipov in ne vem česa vsega. Jaz želim da bi me nekdo imel rad tako zares. Tako da bi mi prinesel rože, ne pa ponudil cigareta. Tako, da bi me povabil na kavo, ne pa v klub žurat. Tako, da bi me peljal v hribe, ne pa k sebi domov. Nekoga ki me bi čakal da sem pripravljena jaz. Nekako ne vem če to v tem svetu še obstaja. Za sedaj sem ugotovila le to da so vsi fantje isti. Iščim tak old love style, nekaj posebnega. Fanta s katerim bom skupaj dalj časa in ne le eno noč.
Ali ima kdo morda kakšen nasvet glede mojih problemov? Hvala vam če boste sploh prebrali. Če si kdo v današnjem svetu vzame 2minutki da prebere tako dolgo objavo.
