Tinkara, deklica stara enajst let, ki ima rjave, skodrane in malo čez ramena dolge lase, se v novem šolskem letu spopada s stvarmi, ki so definitivno hujše od udarcev.

To leto je šestošolka in to je leto, ko se na matično šolo pridružijo tudi otroci s podružnic. Na prvi šolski dan je spoznala Marjeto in Tajdo s podružnice v bližnjem kraju. Takoj je z njima navezala stik. Marjeta je bila višje in vitkejše postave imela je rjave, na kratko pristrižene lase in globoko rjave oči, da se je zdelo, kot da se boš utopil v njihovih globinah. Tajda pa, ki je bila po karakterju čisto nasprotje Marjete, je imela dolge rdeče lase, ki so bili rahlo nakodrani in so zato spominjali na ognjene plamene ter so ji segali do sredine hrbta. Bila je športne, nižje postave in bila je zelo, zelo nasmejana. Tinkarine prijateljice, ki so opazile, da slednja navezuje stik z novimi dekleti so, kot običajno, začele kuhati mulo. Ko je vesela, nasmejana Tinkara stekla do svojih prijateljic, je na obrazu Valerije, ki je imela kratke svetle lase in malce močnejšo postavo ter na obrazu Anje, ki je imela dolge lešnikovo rjave lase in je bila vitka kot paličica in se je, ko se je sklonila zdelo, da se bo zlomila, razbrala negotovost, jezo, razočaranje in obsojanje. Ali nekaj podobnega... »Kako sta se imeli čez poletne počitnice?« je Tinkara vprašala dekleti saj bi vprašanje 'kaj je narobe?' tlenje podžgalo v gorenje. A ko je videla, da nima smisla čakati na odgovor je raje načela pogovor z Manjo, njeno najboljšo prijateljico, ki ji je bila vedno v oporo. Manja je bila manjše dekletce, ki je imelo dolge črne lase in rjave oči. Tinkari se je zdelo, da se bo vse skupaj obrnilo na bolje, a se je motila. Valerija in Anja sta namreč še vedno kuhali mulo. Tako je stopila do fantov, da bi jih pozdravila in sošolec Maj jo je na novo začel zbadati z nekim bednim vzdevkom, ki si ga je Tinkara prislužila zato, ker je bila po njegovem mnenju podobna junakinji iz knjige, ki jo je bral. Tako je Tinkara rekla le: »Ah, daj no, pa saj še predobro veš, da mi to ni fajn.« Sošolec se je prešerno zasmejal in nato s svojo družbo izginil v množici učencev, ki so se kakor reka zlivali po hodniku. 'Pf', si je mislila Tinkara 'koga briga.'

In tako se je začel dan za katerega se je že izkazovalo, da ne bo ravno idealen.

Pri kosilu med pogovorom z Manjo je Tinkara slišala, kako sta Valerija in Anja izgovorili njeno ime, potlej pa le še šepetanje. Zato si ni mogla kaj, da ne bi vprašala Manje: »A mogoče veš kaj jima je?«
»Ne. No mogoče… Najbrž je to, ker si se danes pogovarjala z novimi,« se je v odgovor popačila Manja. Tinkari se je roka, v kateri je držala vilice ustavila na pol poti do ust.
»Ah, daj, pomiri se, bo že šlo mimo,« je pripomnila prijateljica, saj jo je izraz na Tinkarinem obrazu popolnoma osupnil. Nato pa je Tinkari kapnila izjemna ideja: »Kaj ko bi se poizkusila pogovoriti z njima?« je na glas razmišljala. »Mislim, da je to vse, kar lahko narediš, tako da te podpiram!« je dejala Manja.
»No, dobro, to bom uredila jutri. Danes pa samo in samo še lenarjenje…« je še dodala Tinkara in preostanek obroka sta se z Manjo pogovarjali o tem, kako je učiteljica matematike nadležna.

Ko je zjutraj naslednjega dne Tinkara prispela v šolo se je spomnila, kaj je prejšnjega dne obljubila prijateljici. V mislih si je rekla: 'najbolje bo, da s tem opravim čim prej.' In res se je odpravila k Valeriji in Anji. Ko je prišla do njiju se je njeno drobovje zavrtelo v salto saj je pogled, s katerim sta se dekleti zazrli v Tinkaro izgledal tako, kakor da bi zrli v velikokrat rabljeno, a nikdar očiščeno straniščno školjko.
»Kaj bi rada?« je Valerija z zadirčnim tonom vprašala Tinkaro.
»S-samo p-pogovoriti s-sem s-se hotela,« je zajecljala Tinkara, bleda kot zid.
»No, daj, zini že!« jo je začela preganjati še Anja.
Tinkara je, če je to sploh možno, prebledela še malce bolj. »No, hotela sem samo vprašati,« je začela in se je odločila biti kar direktna »kaj je narobe? Mislim, včeraj sta bili nekam slabe volje,« je še izdavila a več si ni upala saj ji je izraz na obrazu deklet vzel dar govora.
»Ah, tisto…« je začela mencati Anja »…tisto ni bilo nič.« in njene ustnice so se ukrivile v nekaj, kar naj bi bil nasmešek. Taisto je poskusila tudi Valerija.
»Dobro, ampak če bo kdaj kaj narobe,« je rekla zmedena Tinkara »mi prosim povejta,«
»Dobro, no, ampak sedaj nimava časa,« se je začela izmikati Valerija.
»OK, se vidimo pri pouku,« je še dodala Tinkara nato pa zmedena od vseh informacij, ki jih je prejela od deklet odšla proti učilnici slovenščine in se spotoma ozirala okoli, če bi kje zapazila Manjo.

»No, in, kako je bilo? Si se pogovorila z njima?« je po koncu prve ure Manja vprašala Tinkaro. Slednja ji ni takoj odgovorila, saj je bila še vedno nekoliko zmedena zaradi Valerije in Anje.
»Em, no bilo je v redu, ni pa bilo zelo obetavno,« je Tinkara razložila prijateljici.
Mimo njiju je takrat zdirjal Maj in njegovi prijatelji. Ko je zagledal dekleti se je ustavil in ju ogovoril: »Hoj, kako smo? Ej, a tebi so že začela poganjati ušesa in dlake?« se je pohecal. Tinkara je vedela, da to leti nanjo in da je to spet v zvezi s tistim vzdevkom zato je jezno zasrepela vanj in ga naposled vprašala: »Zakaj mi tako govoriš? Že prevečkrat sem ti povedala, da to res nima smisla. A bi prosim lahko nehal s tem?« In sošolec jo je za hip zmedeno pogledal nato malce zardel in ji odgovoril: »Ja, pa če si res tako pametna… A ne da je, Manja?«
»No, je ja. To se zagotovo strinjam,« je prikimala sošolka in Tinkara je za hip zardela nato pa se je že oglasil Maj: »No, a vidiš Hermiona?« Besedo je teatralno poudaril, da bi to sošolko še malo bolj razjezilo. In uspelo mu je. Tinkara je spet zardela in mogoče so ji nekateri lasje vstali pokonci, a ne od sramu. Hitro jo je popihal stran. Prijateljici sta se spogledali, nato pa se odpravili dalje.

Pri malici se je izkazalo, da pri dekletih tudi pogovor ni zalegel. Še vedno sta bili namrščeni in neprestano sta si nekaj šepetali in se spet mrščili, kot bi študirali Einsteinovo matematiko. Tinkari je postalo hudo, zato je vprašala Manjo: »Kaj misliš, da lahko še naredim?« To vprašanje je obviselo v zraku, saj je bila Manja ves čas zagledana v Jana sošolca iz B-ja.
»A? Ja, aha…« je zamrmrala Manja
»Zemlja kliče Manjo!« je Tinkara malce hudomušno pobarala prijateljico.
»O, joj, oprosti! Danes nisem ravno, em zbrana…« se je opravičila Manja.
»Kakor koli že, pojdiva k stvari,« je nadaljevala Tinkara, »pri Valeriji in Anji očitno ni zalegel niti pogovor. Imaš kakšno idejo kaj lahko še storim, ker mislim, da bom drugače eksplodirala!« Manji so se izbuljile oči saj ji je bila prijateljičina razgretost popolna španska vas. Nikoli je namreč ni še videla jezne, zato je malo krivila tudi Maja, ki jo je pred tem tako razsrdil.
»Najprej se malce pomiri,« je Manja predlagala Tinkari in ta jo je ubogala.
»No, zdaj pa lahko začneva. Hja, saj veš, da znata biti velikokrat precej muhasti, če se lahko tako izrazim. Mislim, da si zaenkrat naredila vse, kar si lahko. Morda bo jutri vse v redu. Saj imaš tako ali tako tudi druge prijatelje. Na primer mene ali pa konec koncev tudi Marjeto in Tajdo! Meni se zdita zabavni…« in Tinkara je bila nad prijateljičinim nesebičnim predlogom presenečena, da je kar poskočila od zadovoljstva. Prijateljici sta tako odšli do novih deklet in ju povabili v svojo družbo. In tako so minevali dnevi, tedni, meseci…

A nekega popoldneva je Manja poklicala Tinkaro češ, ali ima kaj časa, ker se morata pogovoriti o eni zadevi. Dobili sta se na trgu in Manja je iz žepa izvlekla telefon, ga odklenila in ga pomolila Tinkari, da si ga pogleda. V skupini kjer so si dopisovale Manja, Valerija in Anja je na Tinkarino presenečenje o njej pisalo cel kup sporočil. »A si jih lahko pogledam?« je vprašala Manjo in ta ji je takoj pritrdila, »ja, itak, saj zato sva tukaj!« In tako se je Tinkara z očmi zapodila proti gori sporočil, ki jo je čakala. Nekatera so bila prav zlobna na primer:
VALERIJA: Ja punce js mam eno briljantno idejo! Kej pa če bi probale tko mal nagajat Tinkari d bi jo pol iskjučl?
ANJA: Ja dej, nrdmo to! Ajde!
MANJA: Ma nehajta! Kaj vama je naredila? Me prav zanima ali imata kak pameten razlog!
ANJA: Pa kaj se zdej neki tle jeziš? Sej je itak odveč! Ne rabmo je! Ej se zmenmo v šol.
»O-M-G!« to je vse kar je Tinkari uspelo izjaviti, »kako sta zlobni! Ej. Hvala Manja. Hvala, da si mi pokazala.«
»Ni za kaj. Zdelo se mi je prav, da veš. Kaj greva zdaj na sladoled, da se razvedriva ali so kakšni drugi plani?«
Naslednji dan sta Valerija in Anja že začeli kovati načrt, ki sta ga poimenovali 'operacija iskjučimo Tinkaro' ( ja, napisali sta narobe.)
Kljub temu, da sta si Anja in Valerija na vse pretege prizadevali izključiti Tinkaro je slednja, sicer žalostna zaradi odnosa sošolk, poskušala ohranjati trdo kožo in družbo poiskala pri drugih sošolcih. Nekega aprilskega dne pa se je zgodil nepričakovani preobrat. Ko je Tinkara zjutraj prišla v šolo, je videla, kako si Manja, njena najboljša prijateljica nekaj šepeta z Valerijo in Anjo. Nakar je po drugi uri Anja pristopila do Tinkare in izgledala je precej objokana. »Elja, a si v redu? Kaj je bilo? Videla sem, kako ste se zjutraj pogovarjale,« je dejala Tinkara in si začela preučevati natikače, ki so se ji kar na enkrat zazdeli izjemno zanimivi.
»No, Valerija in Manja sta me odrinili… Tako, kot sva tebe jaz in Valerija. Sedaj vem, kako si se počutila. Oprosti mi, prosim. In Manja je rekla, da se je zadnje tedne le delala, da je tvoja prijateljica. In ker sva obe sami, no, ti imaš še Tajdo in Marjeto, sem te mislila vprašati, ali bi bila lahko spet moja prijateljica?« Tinkari ni bilo treba dati odgovora saj jo je raje veselo objela. »Ej, mislim, da bi bili tudi Tajda in Marjeta veseli tvoje družbe. Mislim, tudi oni dve sta bili zasmehovani kar en lep čas, veš? Manja pa jima itak ni preveč všeč, tako da vabljena v našo družbo in sprejmem tvoje opravičilo, ker vem, da misliš resno. Če hočeta biti Manja in Valerija sami, pa naj bosta.«
Anja je kar sijala in njeno sicer krhko telesce se je zdelo trdno kot kamen in polno samozavesti. Tako sta se odpravili do Marjete in Tajde, ki sta Anjo sprejeli odprtih rok in tudi ko so se kaj skregale, kar je seveda normalno, so spore hitro zgladile. Ali pa ko so se o njihovi družbi širile grde govorice so le zamahnile z roko, skomignile z rameni in hodile naprej po njihovi novi cesti prijateljstva, ki jih je vsak dan obdarila s srečo, veseljem, včasih s kakšno nevihto, ki je cestico malce razdrla a so jo dekleta spet združila in jih je to utrdilo. Najbolj vesele pa so bile, da so skupaj in da jih nič ne more ločiti.

Tako je Tinkari po vijugasti cesti šestega razreda le uspelo priti do konca in prejeti zaklad, kakršnega lahko dobijo le tisti, ki znajo odpustiti, se odpreti novemu in biti z vsemi prijazen – ta zaklad je pravi prijatelj.