hello guys!
Okej zdj nism pisala nc, ampk zdej sm dobla navdih, zato uzivite, pa upam da dobim kaksn lajk al pa komentarcek. Pa raabm kqksne predloge pa that stufs ker moje pisanje je pc zame ful prrhitro ,saj veste vse se prehitro odvija in pc niso tok crazy zapletku. Upam da mi kdo pomaga no zdej pa sm uzivite v branju.love ju pookies!

----------------------------------------------
Zrem skozi okno stare bolnišnice, ki stoji na robu malega mesteca. Ne zmenim se za nobeno od neštetih cevk, ki mi visijo iz roke ali za vsa zdravila ki so natančno zložena na mizici. Edino kar počnem je da se sprašujem kaj sploh doživljam ter zakaj. Odgovorov ne poznam in jih ne najdem. Ne v knjigah, ne na spletu in tudi starši mi ne znajo razložiti. Edino kar mi preostane je le da ostanem v bolnišnici in delam nič. To mi ni všeč ampak življenje je težko kot mi je vedno pravila Olivia.

PRED 1 TEDNOM................

Zopet so me prebudili nagajavi se žarki in prepevanje ptic. Vdihnem svež jutranji zrak in se zamislim kako lepo je življenje. Kako vsaka stvar naredi življenje še lepše in vsako dejanje ga samo še popestri. To da ne obstajajo slabe plati življenja in da je življenje vedno lahko popolno in nikoli težko. Nasmeh se razširi in jaz kar skačem od veselja.

Spet se peš odpravim do šole prav veselo kot kakšen prvošolček. Skoraj nemogoče je da bi mi kdo izbrisal ta široki nasmeh z obraza ali kdo iztrgal to nepopisno veselje iz mene. Vse se mi je zdelo popolno kot vedno. Nič mi ni manjkalo in nič me ni skrbelo.

Prispem v šolo odložim torbo ter se razgledam po igrišču kje so prijateljice. Oči premikam levo in desno ampak sledu ni za nobeno. Stečem noter v garderobo in se spet ozrem za njimi. Počasi opazujem po prostoru in jih končno opazim v kotu kjer stojijo naše omarice. Vsa vesela počasi hodim do njih da bi jih malo prestrašila.

V tistem trenutku, ko sem bila samo še dva stopala stran od njih mi je spodrsnilo na mrzlih šolskih ploščicah in moja glava je priletela ob tla. Izgubila sem zavest in vse kar sem še videla je bila navadna črna tema. Takrat sem dojela da življenje nikoli ni popolno in da sem se motila ampak moje srce tega ni hotelo pokazati.

Prebudila sem se še vedno na enakem mestu okoli mene pa so stale prijateljice, ki so me slikarile z njihovimi telefoni in se mi posmehovale. Takrat sem dojela, da sem se pošteno motila tudi o njih. Niso bile moje prijateljice, bile so navadne samovsečne koze. Ampak ena od njih je manjkala. To je bila Olivia. Le kje je. Mogoče je šla še po več otrok, ki bi se mi posmehovalo. Že od nekdaj se mi je zdela zadržana in samosvoja.

Tistim kozam sem želela nekaj reči ampak nisem mogla. Vse kar sem storila ni in ni šlo, da bi kaj izrekla le ustnice so se mi premikale, zvoka pa ni bilo. Solze so se mi prikazale, tiste koze pa so me začele brcati in pretepati. Kmalu sem zaslišala korake ampak koze niso odnehale, po vsej verjetnosti so bili vsi tisti, ki jih je Olivia poklicala in tudi ona. Kmalu sem zaslišala sirene ampak spet sem utonila v neskončno temo, bolečine pa niso in niso hotele izginiti.