𝟏. 𝐏 𝐎 𝐆 𝐋 𝐀 𝐕 𝐉 𝐄
'Prosim te! Liv!' sem zahlipala, ko so mi solze neprestano polzele po licih in se vpijale v moj črn top. Bilo je pozno poleti pred nekaj leti. Dan, ki se ga bom vedno spominjala ker sem bila izdana. Nekdo, ki mi je pomenil največ na tem krutem svetu, mi je zasadil nož naravnost v srce.
*i*Zakaj spet razmišljaš o tem Karina?*i*
Ne razumem zakaj mi je še vedno tako pomembna? Kaj si nisem že neštetokrat rekla, da bom to pustila za sabo in začela normalno živeti... Kolikor je to sploh bilo možno, ker prav vsi dobro vemo, da sem daleč od 'normalnega'. Vsaj tistega kar ta svet misli, da je.

Pa vi, ste vi normalni? Seveda, da ste. Sedite pred zasloni in se smilite sami sebi. Nekateri od vas si mogoče celo želite, da bi bili posebni kajne? Naj vam povem nekaj, s branjem te zgodbe se pomikate daleč stran od normalnega. Z vsako črko, besedo, povedjo, ki jo preberete ste dlje od tega kar poznate. Če nadaljujete ni poti nazaj. Svarim vas. Zdaj se še lahko vrnete k svojim normalnim človeškim življenjem in pozabite, da ste prebrali teh 190 besed. Če pa nadaljujete pa vas bo ta zgodba potegnila vase. Na kratko povedano postali boste del nje. Odločitev je vaša.
Ste ostali? Zanimivo.
Verjetno vas zanima zakaj nisem začela na začetku, ampak kje je sploh začetek? Čas je samo merilo s katerim si lahko pomagate. V resnici pa ne določa ničesar, vsaj zame ne. Torej lahko vam olajšam stvari in začnem na 'začetku' ali pa tudi ne. Zanimivo kako imam kar naenkrat vse niti v rokah jaz. Lahko se odločam kaj boste izvedeli, kdaj in kako.
Torej ker imam za enkrat še nekaj usmiljenja do vas bom začela približno na začetku. Vsaj kakor bi ga vi imenovali.

Vse se je začelo, ko sem se z moškim in žensko preselila v mesto Nerik v Oaklandiji. Bila je zima in z neba so padale debele snežne kepe, ki so zapolnile še zadnje zelene predele travnikov. Nisem mogla verjeti, končno po vseh teh letih življenja kot sirota sem končno dobila dom. Varno zavetje znotraj države.
Ko smo prestopili mejo me je objel sunek nepopisne sreče. Bila sem varna, zakon me je ščitil, zunaj mej pa ni bilo zakonov. Vsak je lahko delal kar je hotel in nihče mu ni mogel storiti ničesar. Vladal je kaos, ki mu niti najmočnejša država ni mogla narediti konca.
Jaz sem imela to srečo, da sem bila v dokaj varnem kraju, v sirotišnici. Ljudje, ki so me vzgajali niso poznali usmiljenja. Varen si bil dokler si se držal pravil pa še to ne vedno. Ena sama napaka in tvoje življenje je bilo postavljeno na rob kocke.

Čakajte malo. Mislim, da nisem šla dovolj nazaj v času. Čeprav bi to lahko bil dober začetek, ampak potem ta zgodba nebi imela smisla, oziroma nebi bila ista. Za našo pripoved potrebujemo potovati še malo nazaj v čas. Nevarno kajne? Takole se igramo s časom. Ampak kot sem vam že povedala ta zgodba ni normalna tako, da mi je trenutno vseeno, če prekršim še malo več pravil. Tako ali tako sem za zdaj že najbolj iskana oseba… Ups... Tega pa nebi smela povedati. No nadaljujmo preden se spet zagovorim. Zasučimo čas še za nekaj let nazaj, mogoče desetletji?

Hodila sem po neskončno dolgem belem hodniku. Bila sem pozna na uro branja in pisanja. Ta trenutek sem si res močno želela, da bi lahko tekla. Prekršila eno pravilo, ki ga mogoče nihče nebi opazil in prišla vsaj približno pravočasno. Ampak nisem mogla tvegati. Tako ali tako sem že bila pozna. Prekršila sem že eno pravilo, samo večjo škodo sem si še lahko naredila.
*i*Stran 274, vrstica 14: Tekanje znotraj sirotišnice. Strogo prepovedano.*i*
Zato sem s hitro hojo nadaljevala pot do učilnice. Zunaj sem neprestano slišala krike otrok, ki niso imele te sreče. Niso bili sprejeti v sirotišnico. Boge sirote so bile prepuščene zunanjem svetu, ki ni poznal čustev, pravil ali celo družine, prijateljev. Ko si enkrat bil tam zunaj so vsi bili proti tebi. Vsi, ki so kdaj bili preveč prijazni so ti naslednji trenutek zarili nož v hrbet, ali pričakovali uslugo nazaj.
Čas, ko sem še jaz bila tam zunaj, na ulicah brez hrane, čistih oblačil, tekoče vode. To so bili časi, ki se jih nisem hotela spominjati. Niso bili več pomembni. Zdaj sem bila tu in samo to je bilo pomembno. Imela sem streho nad glavo, hrano in toplo posteljo. Ampak zunaj je bila Liv in obljubila sem ji, da naju bom spravila sem. Ni mi uspelo. Nisem držala obljube, vendar sem vse od dneva, ko sem prestopila prag sirotišnice planirala kako jo bom spravila notri, če je še bila živa. Ja to je bilo zdaj vprašanje.

Potrkala sem na velika lesena vrata učilnice in počakala. Pravilo je bilo, da se ne sme vstopati v sobe brez povabila skrbnikov. Sekunde so se vlekle v ure. Zdelo se mi je, da čakam že celo večnost. Na nek način nisem želela, da bi se vrata odprla. Imela sem tri razloge. Nisem vedela kaj me čaka lahko bi bila pretepena ali zaprta v klet za teden dni brez hrane… Imeli so veliko načinov kako kaznovati navadne ljudi kot sem jaz za kršenje pravil.
Ampak najhujši je bil izključitev. Vsaka sirota bi naredila vse samo, da nebi pristala na ulicah spet. Tudi meni nebi bilo treba dvakrat reči, če bi rada ostala. Nobena kazen se ni mogla primerjati s tem.
Drugi razlog je bil, da sem imela pomembnejše stvari za početi. Kot na primer razmišljanje kako bom spravila Liv noter ali kako bom danes prišla do večerje. Čeprav bi naj vsakemu pripadal krožnik hrane je nikoli niso dobili vsi. Najmočnejši so vedno pobrali vse in tisti manj močnejši kot jaz smo po navadi ostali brez.
Zadnji razlog pa je bil, da se mi pisanje in branje res ni zdelo tako pomembno v primerjavi z drugimi stvarmi, ki bi se jih lahko učili – kuhanje, borjenje, skrivanje, laganje… Človek nikoli ni mogel vedeti kdaj se ga bo kdo tukaj naveličal in bo pristal zunaj. Bila je dovolj samo ena beseda pa, če tudi najbolj ne pomembnega skrbnika in so te vrgli ven. Jaz pa nisem verjela, da bi mi tam kaj pomagalo to, da znam brati in pisati.

'Karina Marlowa,' je zasikal skrbnik. Premeril me je od glave do pet in iskal znake zadihanosti. Brez dvoma me je hotel kaznovati še za tekanje vendar mu to ne bo uspelo. Nisem tekala! Ampak to ni bilo pomembno bila sem samo sirota. Nisem imela nobenih pravic. Ničesar. Vsak je lahko z mano počel kar koli je hotel.
'Pozna si. Spet,' govoril je z umirjenim in razočaranim glasom. Ja zamujanje je bila moja grda navada, ki se je nikakor nisem mogla znebiti. Nisem imela dobrega občutka za čas, ker, ko sem še bila zunaj čas ni predstavljal velik del mojega življenja. Jedla sem, ko sem ukradla kaj hrane. Spala, ko je bilo dokaj varno in se skrivala ves časa. Preprosto nič ni bilo omejeno s časom. 'Izgleda, da bova morala to popraviti,' zgrabil je palico s svoje mize in me na licu mesta pretepel.
Vedela sem, da ni imelo smisla kričati ali celo prosili za usmiljenje. V tem trenutku vse kar si potreboval je bila sreča, čeprav v njo nisem verjela. Potreboval si tistih par momentov, ko je skrbnik bil nepozoren in te ni udaril na smrtno nevarna mesta. Njim je tako ali tako bilo vseeno, če smo preživeli ali ne. Za njih smo nič, življenje ali smrt. To vprašanje ni vredno njihovega časa.