*modra*Pandora*modra*

"Kje si, Aurora!"
Ne, ne, ne. Ne. Ne zdaj.
Iskra in Roux se ustavita sredi avle. Vesna ne opazi.
"Dora!"
Vrže se mi okoli vratu. Kot je to včasih počela Iskra. In Aurora. In Roux.
"No, a bo kaj?" mi rezko zašepeta Aurora.
Zadržano jo objamem nazaj.
In opazim, kako Iskra steče iz avle in Roux za njo.

Zamrmram nekaj o stranišču, ampak me punce sploh ne slišijo, zato imam prosto pot. Vstanem s klopce in se poženem za Iskro in Roux.

"...in morda je objela Vesno, ker je Aurora tako hotela. Ali da se ne bi zamerila Aurori. Kaj pa veš."
"Kljub temu! Jaz sem konec z njo!"
"Iskra, oprosti mi," se vmešam. Dekleti se obrneta.
"Pandora," izusti Roux. Nekako razočarano, osuplo in olajšano skupaj.
"Pandora," po drugi strani s popolnoma drugačnim zvenom glasu zarenči Iskra.
Globoko vdihnem. "Iskra, žal mi je. Vse, kar sem hotela doseči, je to, da bi se lepo pogovorile. NISEM Vesnina prijateljica, nisem je hotela..."
Potem me prekinejo tri stvari.
"Dovolj te imam!" zavpije Iskra.
"Iskra, pomiri se, prosim," jo Roux poskusi ohladiti.
"Pandora!"
Ob tem glasu se vse tri obrnemo. Tam je stoji Aurora in to celo enkrat sama.
Iskra zakoraka naravnost k njej in se ji ledeno zazre v oči.
"Kaj hočeš?"
Aurora se ne zmeni zanjo. Stopi do mene in me zgrabi za zapestje. Občutek imam, da mi ga bo zdrobila.
"Kaj je bilo tisto?" zasika. "Zakaj si še zmeraj tako sovražna do Vesne?"
Počutim se ogrorženo. Morda je pa le čas, da se malo postavim zase. Enkrat za spremembo.
"Aurora, pozabljaš, da je še pred kratkim bulijala Iskro! Včasih se sprašujem, če sploh veš, kaj počneš. Prosim, se lahko pobotamo in smo spet prijateljice?" Ob teh besedah se obupano obrnem še k Iskri in Roux.

V Rouxinih očeh lahko vidim, da bi to rada tudi ona. V Aurorinih in Iskrinih pa ne. In to mi le nekaj sekund zatem potrdijo še besede.
"Ne," iztisne Aurora in se sovražno zazre v Iskro.
"Niti pod razno," zabije ta.
"Punci..." začne Roux, a jo nekdo prekine - Iskra.
"Pojdi ti nekam. Resno, tudi tebe imam dovolj. Že ves čas imam občutek, da si z mano samo, da bi nas poskusila pobotati, tako kot Dora. Zdaj pa pojdite vsi stran od mene. Ja, sedem let smo se res imele fajn. Ampak nikoli pa nisem ugotovila, da pravzaprav sploh niste moje prave prijateljice. Zdaj mi pa zginite izpred oči."
Roux nepremično zre vanjo. Čutim, kako se v njej nabira jeza. Predolgo jo poznam, čeprav opazim tudi druge znake: njen obraz še bolj pobledi, kot je že tako bel, sunkovito strese z glavo in si potisne očala višje na nos, le da ima nekaj za delati z rokami. Vedno je taka, ko se trudi obvladati. Ampak tokrat ji ne uspe.
"V redu!" zakriči. "V redu! Torej lepo. Bila sem edina na tvoji strani in ves čas sem se trudila, da bi nas sestavila skupaj. Ni fer, jasno? Vse ste bile, kar imam. Nimam nobene družine, mami se ne meni zame, za očija ne vem niti, če je sploh živ, ker nikoli nič ne pove, Elmer je super, ampak pač... ni mami. In ve ste totalno sebične. Res hvala. Zdaj pa nočem, da katerakoli pride za mano. Vam je to jasno!?"
"Popolnoma," prhne Aurora in odvihra. Zdaj pri straniščih ostanem sama. Želim si, da bi katerakoli prišla nazaj in me objela. Da bi rekla, da bo ostala ob meni. Ampak ne.

Zvečer mi nihče ne napiše "lahko noč". Nihče me ne pokliče. Nihče mi ne reče, da se bo vse uredilo. Ker sem vse to do zdaj vedno počela jaz. Ampak zdaj ne morem več. Ker nimam več nikogar, ki bi mu voščila lahko noč in mu šepetala na uho, da bo še vse v redu. In tudi druge so skregane. Nobena ne more nobeni reči, da bo vse okej. Čeprav sem prepričana, da tudi one ta trenutek ležijo v postelji in ne morejo spati. Zaradi tega se počutim povezana z njimi, a po drugi strani... tako oddaljena. kot bi bilo med nami tisoče kilometrov.

Kot bi med vsako od nas zeval prepad.