V naslednjih tednih sta Lara in Anamarija skoraj vsak dan našli čas za knjižnico. Ko so drugi hodili na igrišče ali v trgovino po malici, sta se ti dve umaknili za svojo mizo ob oknu, kjer je počasi nastajal njun skrivni svet.

Anamarija je pisala odlomke zgodb, Lara pa jih je dopolnjevala s kratkimi pesmimi, ki so opisovale čustva junakov. Skupaj sta se dogovorili, da bo njuna junakinja deklica po imenu Alina – nekdo, ki v svetu, kjer ljudje več ne znajo sanjati, išče izgubljene sanje in jih vrača ljudem.

„Poglej,“ je rekla Lara in Anamariji pokazala listek z nekaj verzi, „to je trenutek, ko Alina najde prvo pozabljeno sanje. Sanje o tem, da lahko letiš.“

Anamarija je prebrala in se zasmehnila. „To je popolno! Potem lahko jaz dodam, kako poskusi te sanje dati nekemu fantku, ki je čisto pozabil, da je kdaj želel postati pilot.“

Besede so kar same tekle. Včasih sta ob pisanju šepetali in se smejali, drugič sta dolgo razpravljali, kaj bi se moralo zgoditi. Začeli sta voditi mapo, kjer sta zbirali liste z zgodbami, pesmimi in skicami. Lara je celo predlagala, da bi risali ilustracije, čeprav nobena ni bila posebno dobra v risanju – a ravno zaradi tega sta uživali še bolj.

Nekega dne, ko sta znova sedeli skupaj, je Anamarija previdno rekla: „Veš, Lara… mogoče bi lahko enkrat vse to res vezali skupaj v pravo knjigo. Če ne za druge, pa vsaj za naju.“

Lara se je zasanjano nasmehnila. „In jo skrijeva tukaj, v knjižnici, kot najino skrivnost? Da jo bova našli čez nekaj let?“

„Točno to!“ je pokimala Anamarija. „Najina skrita knjiga.“

Tisti trenutek sta obe začutili, da ne ustvarjata le zgodbe na papirju, ampak tudi nekaj, kar bo povezalo njuni življenji.