Zgodba o prijateljstvu
Nekega dne so dekleta v knjižnici končno sestavila prvo pravo poglavje svoje zgodbe. Strani so bile polne Anamarijinih čarobnih opisov, Larinih pesmi in Zalinih risb, ki so junakinjo Alino naredile skoraj živo. Ko so vse tri gledale v mapo, so občutile pravo zadovoljstvo.
„Tole je noro dobro,“ je navdušeno rekla Lara. „Če bi to pokazale komu, bi bil čisto navdušen.“
„Ampak sva se dogovorile, da ostane najina skrivnost,“ jo je spomnila Anamarija.
Zala je tiho dodala: „Mogoče pa enkrat… ampak zdaj še ne. Raje najprej naredimo več.“
A ravno takrat se je zgodilo nekaj, česar se niso nadejale. Ko so šle iz knjižnice, so mapo pustile na mizi za nekaj minut, ker se je Lara morala hitro ustaviti pri učiteljici. Ko so se vrnile, je bila mapa odprta – in nad njo sta se hihitala dva sošolca.
„Ooo, poglej to!“ je rekel eden in listal po straneh. „Kakšne trapaste pesmice in risbice. A tole pišete? Kakšni dojenčki!“
Dekleta so planila k mizi. „Daj nazaj!“ je Anamarija skoraj zakričala in zardela v obraz.
Sošolec je mapo počasi zaprl, a še vedno z nasmeškom. „Saj je samo hec, no. Ampak resno, kdo pa ima čas za take pravljice? Čudakinje.“ In odšla sta, še vedno se posmehujoč.
Zala je zardela do ušes in se usedla nazaj. „Zato nikoli nikomur ne pokažem svojih risb,“ je zašepetala. „Vedno mislijo, da je otročje.“
Anamarija je zamižala, kot da bi jo zabolelo. „Mogoče imajo prav. Kaj pa, če je res trapasto? Samo izgubljamo čas.“
Lara je nekaj trenutkov molčala, nato pa odločno rekla: „Ne. Ne dovolimo jim, da odločajo namesto nas. To, kar ustvarjamo, je naše. In to je nekaj, kar oni nikoli ne bodo razumeli – ker nimajo poguma sanjati.“
Zala in Anamarija sta jo pogledali. V njenem glasu je bilo nekaj, kar je prekinilo dvom.
Počasi je Anamarija odprla mapo, ki jo je skoraj hotela zapreti za vedno. „Misliš… da naj kar nadaljujemo?“
„Seveda,“ je rekla Lara in položila roko na mapo. „To je naš svet. In samo mi tri odločamo, kaj bo nastal iz njega.“
Zala je previdno prikimala, potem pa se je celo nasmehnila. „Prav. Potem pa… rišemo še naprej.“
In tako je iz posmeha nastala nova odločnost – trojni BFF so se odločile, da jih ne bo nič ustavilo.
„Tole je noro dobro,“ je navdušeno rekla Lara. „Če bi to pokazale komu, bi bil čisto navdušen.“
„Ampak sva se dogovorile, da ostane najina skrivnost,“ jo je spomnila Anamarija.
Zala je tiho dodala: „Mogoče pa enkrat… ampak zdaj še ne. Raje najprej naredimo več.“
A ravno takrat se je zgodilo nekaj, česar se niso nadejale. Ko so šle iz knjižnice, so mapo pustile na mizi za nekaj minut, ker se je Lara morala hitro ustaviti pri učiteljici. Ko so se vrnile, je bila mapa odprta – in nad njo sta se hihitala dva sošolca.
„Ooo, poglej to!“ je rekel eden in listal po straneh. „Kakšne trapaste pesmice in risbice. A tole pišete? Kakšni dojenčki!“
Dekleta so planila k mizi. „Daj nazaj!“ je Anamarija skoraj zakričala in zardela v obraz.
Sošolec je mapo počasi zaprl, a še vedno z nasmeškom. „Saj je samo hec, no. Ampak resno, kdo pa ima čas za take pravljice? Čudakinje.“ In odšla sta, še vedno se posmehujoč.
Zala je zardela do ušes in se usedla nazaj. „Zato nikoli nikomur ne pokažem svojih risb,“ je zašepetala. „Vedno mislijo, da je otročje.“
Anamarija je zamižala, kot da bi jo zabolelo. „Mogoče imajo prav. Kaj pa, če je res trapasto? Samo izgubljamo čas.“
Lara je nekaj trenutkov molčala, nato pa odločno rekla: „Ne. Ne dovolimo jim, da odločajo namesto nas. To, kar ustvarjamo, je naše. In to je nekaj, kar oni nikoli ne bodo razumeli – ker nimajo poguma sanjati.“
Zala in Anamarija sta jo pogledali. V njenem glasu je bilo nekaj, kar je prekinilo dvom.
Počasi je Anamarija odprla mapo, ki jo je skoraj hotela zapreti za vedno. „Misliš… da naj kar nadaljujemo?“
„Seveda,“ je rekla Lara in položila roko na mapo. „To je naš svet. In samo mi tri odločamo, kaj bo nastal iz njega.“
Zala je previdno prikimala, potem pa se je celo nasmehnila. „Prav. Potem pa… rišemo še naprej.“
In tako je iz posmeha nastala nova odločnost – trojni BFF so se odločile, da jih ne bo nič ustavilo.
Odgovori:
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Aaawww! <333
Ful lepa zgodbica! :heart_eyes::sparkling_heart::kissing_heart:
Nadaljuj (tudi če ni komentarjev ali kaj...) ker se splača truda :wink:
Ful lepa zgodbica! :heart_eyes::sparkling_heart::kissing_heart:
Nadaljuj (tudi če ni komentarjev ali kaj...) ker se splača truda :wink:
0
Moj odgovor:
Kaja005
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
Prsi
sem stara 14 pa še nimam prsi. močem nost podlozenih moderčkov ker pač ne. imam dlake tut spodi pa beli tok. bliža se poletje. in ko vidim kkao objavlate topke sem fols ker na meni ne zgleda ker še nimam in nimam "nič za kazat" . pač nezgleda
ps. kaj pomen če te bolijo? že kakšno leto. pa bradavica je že velika in mehka
help
ps. kaj pomen če te bolijo? že kakšno leto. pa bradavica je že velika in mehka
help
