Hey! Sem Ema in sem čisto prava Slovenka, vsa moja družina je iz Slovenije in je nikoli niso zapustili. Ampak jaz imam en problem. Moja starša in jaz veliko potujemo po celem svetu. Bila sem že v Franciji za malo manj kot eno leto, in na Irski za tri mesce, bila sem tudi v Australiji in Severni in Južni Ameriki, bila sem tudi že v Afriki in v Egiptu, prav zaprav sem bila na vseh celinah že razen v Aziji. Nisem bila v vseh državah teh celin, ki sem jih obiskala ampak vseeno. Amapk moji starši tako radi potujejo so si že naredili cel plan življenja kam bomo potovali, že preden sem se rodila so ga naredili. Res zelo rada potujeta to jima je kot služba pravzaprav sta oba zdravnika in vedno pomagata kamor koli gremo. Kot sem že rekla imata cel plan kam bomo šli in za koliko časa, ta planer imenujeta Življenjeknijiga nevem zakaj ampak to jima res pomeni. Saj ne rečem, da si jaz ne želim potovati, samo vedno ko gremo nekam za zelo dolgo časa zelo pogrešam prijatelje in družino, sveda pa imam tud simpatijo, ki se zaradi potovanj ne morava toliko zbližati. Moj problem pa je, da se selimo, pravzares se selimo. Zelo sem žalostna, ker bo za vedno morala zapustiti ta lep kraj, to lepo državo, in to kulturo. Res mi je hudo, sploh ne moram opisati.
In selimo se v Južno Koreja. Malo sem vesela, ker tam živijo moji idoli in bom mogoče lahko šla na koncert, po drugi strani pa sem žalostna, ker je to kot sem slišala zelo stroga država, in tudi precednik. Jaz se ne bi rada preselila res ne. Iz oči so mi tekle solze. Ampak nočem uničiti sanj mami , že od nekdaj si je želela potovati v Korejo. Saj jaz tudi samo preseliti se nočem. In seveda takoj, ko sem izvedela, da se selimo sem odprla leptop in šla na pilovo spletno stran, potem pa kilknila svetovalnica.
Seveda ste mi hoteli pomagati z nasveti naj rečem staršem, da nebi šla in sem seveda rekla očetu in je rekel:" Oprosti, ljubica vendar so to mamine sanje že od otroštva in tudi nama ni lahko, samo se bomo morali navditi". Potem pa sem jezno odkorakala v sobo. Eni ste napisali naj se probam navaditi na Korejo saj je to odločitev mojih staršev in če so rekli, da gremo, bom morala iti z njimi. Saj vem samo težko mi je, sploh si ne predstavljate. Stara sem 12 in ko bom dopolnila 18 bom šla nazaj v Slovenijo! Vendar pa imam še en sam teden časa, da se poslovim od vseh in, da spakiram, ker točno čez sedem dni v četrtek gremo ob sedmih zjutraj na letališče. Jutri pa imamo družinsko srečanje zadnjič preden gremo.

Danes je nov dan s sošolkami smo se zelo zabavale, in danes sem spet prvič po dolgem času govorila z simpatijo. KONČNO! Zdaj pa sem doma in gledam televizijo in pišem to zgodbo. Mislim, da bo ta zgodba nekoč uspešnica in, da bom vzor vsem takim otrokom, ki morajo to doživeti.
Konec 1.dela