Hi!
To je že moj drugi del danes, ampak mi je spet dolgšac in sem vam hotela nekaj povedati.
Torej, z družino sem bila na kanuju po Cerkniškem jezero. Torej, šli smo z kanujem po Cerkniškem jezeru. Najprej sem mislila, da bo zabavno, potem kdaj bo že konec in potem mi je bilo spet všeč. Ko mi je mami povedala, da gremo z kanujem se mi je zdelo super, nekaj novega. Da ne boste mislili, nisem pustolovka. Sovražim komarje, a jih zelo privlačim. Enkrat me je pičil v oko. Torej, ne maram adrenelina. Na vlakec smrti na bom šla, razen, če mi boš plačal. Pa še to dvomim, da bi šla. Nemaram teme, popravek strah me je je. Mislim, da me bo kdo pojedel in podobno. Začnem panično kričati kot kakšen 5-letnik. Ker pa sem vedela, da je zabavo in varno sem se veselila.
Ko smo prišli, sem takoj pograbila reševalni jopič. Najprej sem čuvala sestrico, ki mi ješla precej na živce. Ves čas se je drla za dudo (čeprav ima dve leti in pol). Če je bila tiho, sem mogla piskat v piščalko. Včasih je res nemogoča. V vlogi veslača sem bila še hujša. Sestro sem kakih 5-krat udarila po glavi. Ko se je začela dreti name sem se počutila krivo in nesposobno. Za nazaj sem bila bolše volje in mi je bilo, kar všeč. Razen to, da se je videlo, da smo začetniki in smo se ves čas obračali. Bilo je smešno. Samo, da veste, izleti s starši so lahko zabavi. Lahko pa so živa nočna mora. Ampak bodite pozitivni.
Ko smo prišli domov smo jedli brancina in je bil dober. Nisem največja oboževalka rib in morske hrane naspolh. Najraje od morske hrane imam školjke. Še kdo? Napišite! Zdaj puišem tale blog in bo varjetno zdaj konec. Ja konec je. Torej... Adijo!