Brala sem knjigo Plosk ene roke, ki jo je napisal Darko Đurić s soavtorjem Vladimirjem Habjanom. Knjiga me je zelo pritegnila, hkrati pa tudi zelo dobro predstavila življenje Darka Đurića, ter njegov pogled na svet. Odločila sem se, da bom v svoj blog vključila odlomek, v katerem predstavi različne odzive ljudi, ko srečajo človeka, ki je drugačen.

Za začetek pa nekaj malega o Darku Đuriću.
Je nekdanji parašportnik in prihaja iz rejniške družine. Rodil se je z napako v genetskem zapisu, ki je povzročila, da se je rodil brez leve roke in nog. Trenutno deluje tudi kot motivacijski govornik, ki poskuša s svojo zgodbo navdušiti mlade.

*i*„Brez te knjige bi se verjetno še vedno vrtel v istih vzorcih dokazovanja in lastnega nesprejemanja. Za vas ne vem, ampak meni se je težje soočiti s svojo bolečino kot pa postaviti svetovni rekord“ - Darko Đurić*i*

Prvi del, 7. poglavje, odlomek (stran 46)
... Odrasli zelo različno reagirajo, ko otroci komentirajo. Na podlagi dolgoletnih izkušenj odzive lahko razdelim v štiri kategorije.
Prva kategorija: delaj se, kot da nič ni.
„Mami, zakaj stric nima roke in nog?“
„Tiho in hodi naprej. Ne glej, ni lepo.“


Druga kategorija: vzgojitelji.
„Mami, lej strica z robotskimi nogami in brez noge*. Kaj mu je pa bilo?“
„Mogoče je imel nesrečo. Vprašaj ga.“
A potem gredo ponavadi že naprej...


Tretja kategorija: sestre usmiljenke.
Starejša gospa meter za menoj ‘potihoma’ reče prijateljici: „Poglej ga reveža, joj, kako je ubogi.“
Prvič, to ni bilo šepetanje. Drugič, nič nisem ubogi. Tretjič, a sploh pomislite, kako se ljudje počutijo, ko jih na glas označimo za uboge?


Četrta kategorija: filozof.
„Tako je pač življenje, a ne?“
„Življenje nas res preizkuša.“
„Sigurno je borec.“


Potem so tu še ljudje, ki koga ‘poznajo’.
„Jaz imam znanca, ki je invalid, iz Lendave. Je na vozičku, igra pikado. A se poznata?“
„Ja, definitivno. Z vsemi, ki jim manjka vsaj pol mezinca, se poznamo. Smo zelo tesno povezana skupnost. Ne samo, da se poznamo po imenih, tudi priimke vemo. Pa kaj kdo dela in kakšno diagnozo ima.“
„A res?“
„Mhm...“
Ali pa: „Veš, moj stric si je zvil gleženj, vem, kako ti je.“
No, jaz nikoli ne bom vedel, kako je, ko si zviješ gleženj.
...


*Mislim, da je tukaj v knjigi sicer napaka in bi moralo namesto noge pisati roke.


To je bil ta odlomek, ki sem vam ga želela pokazati. Upam, da je koga pritegnil in bo mogoče prebral še knjigo v celoti.
Bi pa rada dodala še, da so še tudi ljudje, ki odreagirajo čisto drugače. Meni se je že zgodilo, da je kdo (v večini sicer starejši ljudje) pristopil k meni in mi začel razlagati, kako mu je žal, da nimam roke in da se počuti slabo, ker ima on “normalno” življenje, med tem, ko ga marsikdo sploh nima možnosti živeti.
V šoli večkrat kakšna učiteljica pride do mene in mi reče, da česa ne rabim narediti ali pa da bo ona naredila namesto mene, ker misli, da tega enostavno ne morem narediti, pa četudi moramo le kakšen list malce obrezati.
In tukaj nenadoma pridemo do točke, ki razjasni, zakaj mi plezanje toliko pomeni. Tam nihče ne more reči: „Saj bom jaz splezal namesto tebe.” Takrat si ne moreš zares šteti, da si smer resnično preplezal. Lahko pa pride do tebe, ti poda kakšen nasvet in te spodbuja. In prav zato, sem si lani na plezanju (končno) našla prave prijateljice. Takšne, ki sem jih prej skoraj 14 let zaman iskala, saj sem se vsem le smilila. Takšne, ki so me vzele za svojo in iščejo rešitve, ki so primerne tudi zame in ne le za njih. Prijateljice, za katere upam, da bodo to ostale za vedno.

Rada bi vas pa sponmnila tudi, da jutri, 31. maja obeležujemo svetovni dan špotra. Zdi se mi prav, da se ob tem ne spomnimo le na svetovno znane špotrnike, kot so Janja Garnbret, Tadej Pogačar, Luka Dončič, Domen Prevc... Prav je, da kdaj pomislimo tudi na tiste športnike, ki (še) niso tako znani. In ker smo med takšnimi športniki, ki so pogosto malo postavljeni ob stran tudi parašpotniki, je prav, da kdaj pomislimo tudi na njih. Čeprav so drugačni zmagujejo na tekmovanjih, podirajo svetnovne rekorde in nosijo domov medalje - tudi z največjih tekmovanj. Če smo drugačni še ne pomeni, da smo manj vredni. Pomeni, da smo našli pot, kako biti konkurenčni tistim, ki so najboljši na svetu in smo še vedno le ljudje.