To vsekakor ni lahka stvar in moraš tudi njih malo razumeti. Tvoji starši so verjetno odraščali še v času, ko je bilo sam omenitit o ceu hudič. Da ne rečem, da je še zmeraj v *b*velikih*b* koncih sveta. Moraš jih tudi ti razumet, da pač, o tem ne želita govorit.
Sicer, sta rekla rekla, da sta sprejela to. Ampak imata pa še zmeraj upanje, da bo njuna hčerkica bila (pa rečmo zdej temu tko no) "normalna". Tega ne smeš staršem zamerit. Težko se jima je sprijaznit s tem. Ker sta pač imela nekakšno pričakovanje od tebe.
To, da oče reče, da jim ni treba to skos v faco tlačit, prav. Pa pač tega ne počni :) Jasno se vidi, da ga to moti. Moraš spoštovati tudi ti njegove poglede na to.

Se pač s svojimi starši ne pogovarjaj o LGBTQ+ zadevah. Je težko, ampak tako je. Jaz se tudi s svojimi starši ravno ne moram pogovarjat o določenih stvareh, pa kaj potem. Se pač o tem ne pogovarjamo. Zato pa imamo prijatelje, s katerimi se o tem lahko pogovarjamo.

Ko boš domov pripeljala punco, bosta pač drugače gledala na to. Začeka bo verjetno še veliko opazkov in pripomb, ampak s časoma se bosta navadla. Takšne stvari se počasi spreminjajo.

Hejla:)
Kar se tiče tvoje mame, pomoje ji ne moreš preveč zamerit. Rada te ima in te sprejema, malo se še ima težave prilagajati, ampak se trudi. Slej ko prej bo ugotovila, da to zate ni samo "faza".
Kar pa se tiče tvojega atija, pa ti predlagam, da ko ti naslednjič kaj podobnega reče, poveš, da pač si ponosna na to kar si in, da se ne boš trudila tega prikriti.
Razumem, da ljudem lahko postane nadležno, kadar je lgbt vse kar neka oseba želi govoriti o, ampak odkrit pogovor o tej tem je čisto normalen, če pa se z očetom res ne najdeta na tej temi, pa nič hudega, saj se lahko pogovarjata tudi o čem drugem:)