Pršilo je. Ledeno mrzle dežne kaplje so močile moje kostanjeve rjave lase. Bil je tiste vrste petek, ko imaš občutek, da se ti lahko na vsakem koraku kaj zalomi. Na ramenih sem nosila težko šolsko torbo ter izdihovala svojo toplo sapo tako, da se mi je pred obrazom izrisal oblaček mrzlega zraka. Svoja od mraza rdeča prsta sem prilosnila k ustnicam ter se delala, da kadim. Res je bilo zabavno... Pot mi je prekrižala starka stara kot svet. No, vsaj tako je bilo videti. Počasi je premaknila svoje dolge okončine, ki so grozile, da se bodo zdaj zdaj zdrobile in ostale le prah ob robovih pločnika. Njena koža je bila polna svetlo rjavih starostnih pik. Koža se ji je tako zelo gubala, da so se ji komaj videle njene jasne modre oči iz katerih so švigale strele. Njeni lasje so bili redki in mišje barve. Ko je opazila moje 'neprimerno' vedenje je nekaj zamomljala jaz pa sem imela toliko samozavesti, da sem se vstavila ter jo pogledala s svojimi črnimi očmi.
"Kako prosim?"
Sem vprašala. Starka se je vstavila ter me pogledala. Brada se ji je zatresla. Videti je bila razburjena a se je nisem bala... Saj se še premakniti ni mogla!
"Porednica mala!"
Je vzkliknila jaz pa sem skomignila in nadaljevala s svojim 'kajenjem'. Prav nič me ne briga njeno mnenje. Nisem je vprašala po tem. Ali pač... Zahihitala sem se ter stekla naprej po poledenelem pločiku. Čim prej sem hotela priti na toplo.

Grizla sem konico svinčnika ter buljila v domačo nalogo. Kako za vraga naj vem katero število predstavlja x. Zavzdihnila sem ter skočila v kuhinjo po še en paket piškotov. Očija itak ni doma in, ko bo prišel bo šel naravnost v posteljo, spat. Na list sem nakracala število 5. Moja srečna številka. Potem pa naj se učiteljica ubada s tem ali je prav ali narobe. Domačo nalogo sem zabrisala v steno ter si nataknila slušalke. V ritmu glasbe sem zmajevala z glavo. ABBA. Kdo pa drug. Naj moje otročje sošolke poslušajo Ice Spice in druge hm... Kako naj temu rečem, da bo zvenelo prijazno? In druge sladke glasbice. Haha! Sliši se prav prijazno. Moja soba je bila v razsulu. Vsa oblačila so ležala po tleh in... Em... Pa saj ne vem. Pravzaprav bi lahko našel skoraj vse na mojih tleh. Odločila sem se, da bom malce uredila zadeve. Zelo nenavadno zame. Nekaj me je gnalo v urejanje. Pa Autumn kaj je danes s tabo!? Iz tal sem pobirala svinčnike, šale, nogavice, čevlje, risbe, domače naloge, ki bi morale biti pri učiteljici a žal nikoli niso prispele do končne postaje, igrače iz druge triade, šminke in druga ličila, sončna očala ... Skratka vsega je bilo dosti... Hehe... Ko sem končno lahko normalno stopala po lesenem parketu svoje sobe sem na tleh zagledala neko čudno kuverto. Nikoli prej je nisem videla. Prijela sem jo v roke in raztrgala ovojnico. Iz nje sem potegnila pismo. Čudno... Sedla sem na tla ter se tapkala po bradi med branjem. Čudaki pač obstajajo na svetu... Kdo bi pisal pisma v sodobnem času!?

*i* Draga Autumn, *i*
*i* tvoje obnašanje danes je bilo skrajno neprimerno a zaradi določenih zahtev to ne sme vplivati na najino naslednje srečanje. Jutri pridi na železniško postajo iztopila bom iz vlaka za Prago ob 8.30. *i*
*i* Prijeten pozdrav *i*
*i* Gabriela Hanson *i*

Kotički ustnic so se mi raztegnili v posmehljiv nasmeh. Kdaj za vraga je ženska prišla v mojo sobo in oddala to pismo. Pobožala sem mehak, gladek papir. Gabriela je res grobo pisala. Na listu so se čutile črke. Zaprla sem oči in zajela sapo. Sem res tako neumna, da bom šla na železniško postajo?


*i* Ja, ker sem Autumn... *i*