Vsakič ko pomislim nate, moja pljuča obide nenavaden občutek, podoben hladnemu jesenskemu vetru. Po navadi me obišče, ko se spravljam spat in potopljena med rjuhe čakam, da me bo požrla črna tema, ki opazuje moje negibno telo.

Pomislim, kako je tvoja čeljust rahlo pomaknjena v desno in kako se to vidi, ko se nasmehneš. Spomnim se tvojih dolgih, temnih trepalnic, ki me spominjajo na sončne žarke, ki jih majhni otroci rišejo kotnim Soncem na njihovih sladkih risbicah. Za trenutek si želim, da bi njihovo mežikanje čutila na svoji bledi koži.

Smešno je, kako sva kontrastna drug drugemu. Tvoja polt je temnejša od moje in takšne so tudi tvoje oči. Rada si mislim, da so črne frnikole iz obsidiana, ki me previdno gledajo, ko svojo glavo položim na tvojo ramo. Moji kodri žgečkajo tvoj vrat, zato se nasmehneš, jaz pa pogledam stran in se delam, da sem to že počela. Da sem že koga imela rada tako, kot imam rada tebe.

Pogledam gor in šele takrat opazim, da so tvoji lasje krajši. Sprememba je skoraj minimalna in še vedno izgledajo enako. Obupno so ravni in ko veter zapleše okrog naju se dvignejo, nato pa padejo nazaj na isto mesto. Opazim vsak najmanjši detajl in zdi se, da ga moji možgani shranijo v lepi skirnji in ga cenijo kot najdragocenejši zaklad.

In to me straši. Zmrazi me, ko se ta občutek spusti po moji hrbtenici in tik za tem spleza nazaj gor. Poskušam se ustaviti, da ne razmišljam, kako bi vse to, kar imava, lahko izginilo preko enega samega elektronskega klica, sporočila, celo pogleda.

Odkimam v zanikanju in si te predstacljam, kako ležiš ob meni. Tvoje roke so objete okrog mojega pasu in tvoj svilnat glas šepeta sladek nič v moja ušesa. Ali to pomeni biti ljubljen?

In če je res, si tega želim hitro, čeprav sva se tiho zmenila, da greva počasi.