Nendoma odprem oči, zagledala sem luno na nebo. Ležala sem na travi in gledala v nebo, in počasi sem odpriala oči, potem pa sem komaj ustala. Nisem vedela kaj se dogaja, ne kje sem ne kako sem prišla sem. Pogledala sem se in nenadoma sem videla, da sem človek. ČLOVEK! sem zakričala. Kaj se dogaja, sem vsa prestrašena zašepetala. Nato pa sem videla kovček, ki je ležal sredi travnika. Potem pa sem ga vzela in odprla. Notri so bile vse moje stvari, ki sem jih nujno potrebovala. nad oblekami pa je bilo zgoraj neko pismo. Odprla sem ga in prebrala:

Draga Heba,
*i*Najverjetneje se ničesar ne spomniš vendar ne skrbi, prišla ti bom pomagat, ko bom lahko. Zevs tvoj oče je zahteval naj *i*nimam stikov s tabo, in zato ti tudi pišem pismo, da ti povem, da bo vse v redu in, da bom prišla takoj, ko bom lahko. Ti *i*pa *i*se znajdi kjer koli si, jaz pa te bom gledala.*i*
*i*Lp Hera*i*

Bila sem čisto zmedena, nevem zakaj me je moj oče zevs poslal med ljudi? Mene boginjo mladosti? sem si rekla. Kaj sem sploh naredila? sem si potiho mrmljala. Vzela sem kovček in odšla bog ve kam. Hodila sem po travniko pozno v noč, potem pa sem zagledala luč in se ji približala. Nato pa zagledam napis: Hotel Zevs. Kako je mogoče, da je hotel poimenovan po mojem očetu, sem si jezno mislila in odkorakala notri. Na recepciji je na stoli spal nek človek. Na majici je imel značko z imenom Bob, zato sem rekla njegovo ime ampak se še vedno ni zbudil, zato sem zakričala njegovo ime. In nato se je končno zbudil. Čudno me je pogledal in zamrmljal: Ja kaj bi radi? Povedala sem, da želim samo sobo in, da se ne bo z mano tako pogovarjal, pri tem pa sem skoraj povedala, da sem boginja. Potem pa mi je dal samo ključ in takoj zaspal. Bila sem kar presenečena in odšla sem v sobo, ki je bila 130. vstopila sem in zagledal sem ogabno sobo, fuj sem si mislila. Notri je bila čisto navadna zakonska pojstelja s sivo pojteljnino, v levem kotu sobe je bila majhna mizica z nekimi papirji in nek star telefon. V kopalnici pa je bil ogaben tuš in umavalnik. Pogledala sem se v ogledalo. Bila sem zelo vesela, ker nisem zgubila vsaj tega, da sem malada in da tudi izgledam tako. Drugače pa sem bila stara 14 let. O ne spomnila sem se, da bom morala hoditi v šolo, tako to počnejo ljudje. Šla sem v pojsteljo, motilo me je ker ni bila tako kot doma ni bila iz zlata in ni bila okrašena. Vse v teji sobi se mi zdi pusto in ne okrašeno. Nato pa zaslišim kričanje mladih deklet. Slišalo se je tako: Omg ne morm verjeti, da smo prespale v hotelu, se je slišalo hihitanje. In tako nisem morala celo noč spati, ker so se neka dekleta v sosednji sobi celo noč hihitale.