hej hej moji piskotki! evo naslednji del je ze tuki, no sam da veste da bo ta mal drugacen in sicer iz Ravenove strani. pa dejmo kr zacet ane<33
~~~~~~~~~~~~~~~~~~~
Noč je bila dolga. Predolga.
Evelyn je spala. Tako krhka je izgledala, tako mirna in spokojna. Jaz pa sem strmel vanjo in pazil, da naju kdo ne najde. Kaplje so drsele po steklu in me spominjale na čase, ko sem tudi jaz še lahko takole spal.
Neizmerno sem si jo želel zbuditi, vendar sem vedel, da je to mogoče zadnjič, ko si bo lahko privoščila takšen spanec. Odklop od sveta.
Strmel sem njo, ko se je zganila. Nato še enkrat. In čez minuto se je končno zbudila. Pogledala me je in takrat so spomini spet udarili, tako kot takrat, ko sem jo videl v bolnici, ko me je zadelo, da nisem več edini iz tega rodu, kako imam sedaj še nekoga, ki se mi bo pomagal boriti ob sebi. Vedel sem, da jo moram čim hitreje spraviti v mesto, kjer bova lahko živela dokaj normalno življenje.
Pogledala me je z zanimanjem v očeh in vedel sem, da je čas, da ji povem resnico.
"Evelyn," sem začel. " Poznam resnico o najinem obstoju, in čas je, da jo izveš."
"Pred davnimi časi se je rodbina Blackthorn odpravila na dolgo pot do svetišča, ki so ga poznali samo iz legend in mitov. Romanje je trajalo več let, ko pa so končno prispeli so začutili nekaj. Nekaj nenavadnega. Kot bi se v njih nekaj premaknilo, to sem čutil tudi jaz pri šestnajstih, ko sem se spremenil in to siverjetno čutila tudi ti. V temi v kateri je bilo to svetišče objeto so zagledali svetlobo. Svetlobo lastne krvi, ki je nenadoma uplahnila. In takrat so zaslišali tisti rezek glas, ki ga slišim tudi jaz in prav tako ti. Slišali so, kako jim je pravil, da se je njihova kri spremenila, da je sedaj črna. Seveda ni nihče verjel, bil je le mit, pa vendar so se vsi porezali, da bi izvedeli ali je to res. Takrat so si dali tudi krvno zaprisego, da bo to ostala skrivnost, ki je nikomur nesmejo izdati.
No, to je vse o nastanku naše rodbine."
Pogledal sem Evelyn, solze so ji lile iz oči in pogledala me je z nekakšno prisiljenemu smehu podobno grimaso.
"Kaj pa je?" sem jo vprašal.
"Samo ne morem se sprijazniti s tem, da bom sedaj živela kot vampir, ki potrebuje človeško kri za živlljenje." je dejala. " Zakaj ravno jaz, kaj sem storila takega. Ne razumem."
Razumel sem Evelynino stisko. Tudi meni se je godilo podobno le, da sem imel starše, da so me potolažili, ona pa ima le mene, ki me sploh ne pozna in me verjetno sedaj, ko sem ji razkril resnico ne mara ravno najbolj.
Tudi čez to nisem šel prvič.
"Evelyn, razmem te in tudi ni prvič, da doživljam to. Nisi prva, ki sem jo rešil pred kremplji doktorja Crowa, vendar si prva, ki je preživela vse do sem, prva, ki je sama odreagirala ob tem, ko jo je doktor našel na hodniku in verjamem, da si najmočnejša od vseh ostalih žrtev naše rodbine. Mislim, da si dovolj vzdržljiva, da mi pomagaš rešiti svet pred doktorjem Crowom in medicinsko sestro, ki je njegova pomočnica, kljub temu, da sploh ne ve resnice." sem ji povedal, vedel sem, da bo to šok zanjo ampak sem upal, da ga bo preživela brez trajnih posledic.
"Am- ampak ne razumem... kaj morava rešiti, kaj je storil doktor, in predvsem... kaj ima proti nam, rodbini s črno krvjo?"
~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~
Evo guyz, ta delcek je spet mal krajsi ampak bomo v naslednjem nadoknadl brez skrbi, hihihi. no anyways upam, da vam je blo usec ane<3
~~~~~~~~~~~~~~~~~~~
Noč je bila dolga. Predolga.
Evelyn je spala. Tako krhka je izgledala, tako mirna in spokojna. Jaz pa sem strmel vanjo in pazil, da naju kdo ne najde. Kaplje so drsele po steklu in me spominjale na čase, ko sem tudi jaz še lahko takole spal.
Neizmerno sem si jo želel zbuditi, vendar sem vedel, da je to mogoče zadnjič, ko si bo lahko privoščila takšen spanec. Odklop od sveta.
Strmel sem njo, ko se je zganila. Nato še enkrat. In čez minuto se je končno zbudila. Pogledala me je in takrat so spomini spet udarili, tako kot takrat, ko sem jo videl v bolnici, ko me je zadelo, da nisem več edini iz tega rodu, kako imam sedaj še nekoga, ki se mi bo pomagal boriti ob sebi. Vedel sem, da jo moram čim hitreje spraviti v mesto, kjer bova lahko živela dokaj normalno življenje.
Pogledala me je z zanimanjem v očeh in vedel sem, da je čas, da ji povem resnico.
"Evelyn," sem začel. " Poznam resnico o najinem obstoju, in čas je, da jo izveš."
"Pred davnimi časi se je rodbina Blackthorn odpravila na dolgo pot do svetišča, ki so ga poznali samo iz legend in mitov. Romanje je trajalo več let, ko pa so končno prispeli so začutili nekaj. Nekaj nenavadnega. Kot bi se v njih nekaj premaknilo, to sem čutil tudi jaz pri šestnajstih, ko sem se spremenil in to siverjetno čutila tudi ti. V temi v kateri je bilo to svetišče objeto so zagledali svetlobo. Svetlobo lastne krvi, ki je nenadoma uplahnila. In takrat so zaslišali tisti rezek glas, ki ga slišim tudi jaz in prav tako ti. Slišali so, kako jim je pravil, da se je njihova kri spremenila, da je sedaj črna. Seveda ni nihče verjel, bil je le mit, pa vendar so se vsi porezali, da bi izvedeli ali je to res. Takrat so si dali tudi krvno zaprisego, da bo to ostala skrivnost, ki je nikomur nesmejo izdati.
No, to je vse o nastanku naše rodbine."
Pogledal sem Evelyn, solze so ji lile iz oči in pogledala me je z nekakšno prisiljenemu smehu podobno grimaso.
"Kaj pa je?" sem jo vprašal.
"Samo ne morem se sprijazniti s tem, da bom sedaj živela kot vampir, ki potrebuje človeško kri za živlljenje." je dejala. " Zakaj ravno jaz, kaj sem storila takega. Ne razumem."
Razumel sem Evelynino stisko. Tudi meni se je godilo podobno le, da sem imel starše, da so me potolažili, ona pa ima le mene, ki me sploh ne pozna in me verjetno sedaj, ko sem ji razkril resnico ne mara ravno najbolj.
Tudi čez to nisem šel prvič.
"Evelyn, razmem te in tudi ni prvič, da doživljam to. Nisi prva, ki sem jo rešil pred kremplji doktorja Crowa, vendar si prva, ki je preživela vse do sem, prva, ki je sama odreagirala ob tem, ko jo je doktor našel na hodniku in verjamem, da si najmočnejša od vseh ostalih žrtev naše rodbine. Mislim, da si dovolj vzdržljiva, da mi pomagaš rešiti svet pred doktorjem Crowom in medicinsko sestro, ki je njegova pomočnica, kljub temu, da sploh ne ve resnice." sem ji povedal, vedel sem, da bo to šok zanjo ampak sem upal, da ga bo preživela brez trajnih posledic.
"Am- ampak ne razumem... kaj morava rešiti, kaj je storil doktor, in predvsem... kaj ima proti nam, rodbini s črno krvjo?"
~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~
Evo guyz, ta delcek je spet mal krajsi ampak bomo v naslednjem nadoknadl brez skrbi, hihihi. no anyways upam, da vam je blo usec ane<3
Odgovori:
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
LOVAMMMM!!!!!<3<3<3
0
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Fullll dobrrrr<3333
0
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Fulll dobr lovaaam🤪🤪🤪🤪
:kiss::kiss::kiss:
:kiss::kiss::kiss:
0
Moj odgovor:
en mesec
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
ZOBNI APARAT - RUMENI ZOBJE ~ APARAT ČEZ 1 MESEC
Ojla.:smile: Za zdaj imam aparat samo spodaj, čez 1 mesec ga dobim še zgoraj. 🤭Skratka, zelo imam rumene zobe, kljub umivanju zob zelo redno in dolgo!:sob:Okoli zobov so se mi naredili oranžno - rumenkasti madeži (ne vidi se veliko, ampak ortodont bo opazil) in jih ne gre spravit več dol. :sob::sob:Imam jih skoraj na vsakem zobu.:expressionless: Mi bodo sploh namestili apaprat spodaj?:sob: Pač mislili si bodo, da si jih nisem umivala. Je možnost, da mi aprata ne dajo zgoraj? Kaj lahko naredim, da gredo obloge/madeži dol Pomagajte!!!:heart:
POIŠČI PILOVCA/KO
Pogosta vprašanja
Priljubljene objave
Zadnji odgovori
The best, kako ti uspe:heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_e
Jst rečem B:stuck_out_tongue_winking_eye::stuck_out_tongue_winking_eye::stuck_out_tongue_c
iiiiiiiiii, lovammmmmmmmmmmmmmmmmmmm:kissing_heart::heart_eyes::hugging::kissing_heart::he






Pisalnica