Ohhh... zbudim se ob 5.04 v Dubrovniku. Moj oče gre spat v avtu in moja mama pravtako. Kaz pa sem buden kot sova in grem ven. Prva stvar ki me zadane. je vonj. Moj najljubši vonj po soli. Nekaj časa stojim zunaj in lepo vdihavam vonjave.
Sprehodim se po ulicah Drvenika. Imam eno uro preden pride trajekt. Hodim ob koloni avtomobilov, in gledam če slučajno koga poznam. Takrat iz nekega nemškega avta skoči otrok. Malček star največ 8 let, pride ven in začne teči. Ne zmenim se zanj in hodim naprej.

Na koncu obhoda mi ostane še 20 minut in usedem se na pomol. Slikam luno in jo pošljem svojim prijateljem s tega otoka. Pod sliko še napišem da prohajam danes, in vprašam kdaj bodo pa obi prišli. Nekateri so že tu, nekateri pa ne.

Odložim telefon in se zazrem v daljavo. Vidim lučko ki je najbrž trajekt. Vrnem se v avto in počakam.


Oče parkira na trajeekt in z družino gremo na premec. Sonce se je že pojavilo in ob 6.09 smo odpluli. Pogledam k pomolu, kjer sem sedel in si rečem: "Letos zadnjič sedim tu".

Pogledam gore ki se razprostirajo in pogledam otok na katerega grem... Zapuščal sem kopno...

SE NADALJUJE