Ojla,
tole je moj prvi del in prva zgodba v pisalnici. Komentirajte nadaljevanje ali pa kaj bi še lahko napisala. Karkoli vam pade na pamet. Upam, da boste uživali.
Počasi mi uspeva. Uspela sem odpret oči. Glava me še kar boli od udarca. Moje telo počasi nabira moči. Poskušam ustati. Uspelo je, a kje sem. Temen prostor s samo eno svečo. Ne spomnom se ga. "A!" zakričim in padem po tleh. Upam, da mi ni nihče slišal. Moje telo se mora navaditi. Moja glava. Spet se uležem na čisto oguljeno posteljo. Zaspim. Ko se ponovno zbudim je nekdo zraven mene. Ne prepoznam ga. Počutim se zelo slabotno. Opazil je, da sem se zbudila. Izgleda zelo srečen, a na čuden način. "Ashley, končno!" zakriči. "Prebudila si se!" je navdušen. Ne, da res, pomislim sarkastično. "Kdo si?" ga vprašam. "Se me ne spomni...." v tem trenutku omedlim. Ko se ponvno prebudim vidim vrata, ki so odprta. Stopim do njih. Pokukam ven. Izgleda, da sem v nekem gradu. Izgleda zapuščen, a ima vseeno vse okrašeno v Božičnem stilu. Stečem po stopnicah ven. Ta kraj mi ni všeč. Poskusim odpreti vrata, ki vodijo ven. Zaklenjeno! O, ne. Nikoli ne bom prišla od tod. Zaslišim kako nekdo prihaja. Hitro stečem h najbližjo omari, čeprav čutim, kako me noge zapuščajo. Sesedem se v omaro, ter jo z zadnjimi močmi potiho zaprem. ne vem kaj je narobe z mano, nonstom omedlevam. Pred dolgim spancem sem bila močna in trpežna. To se poprej ni dogajalo. Imam občutek, da bo to še dolg božič.
To je to za zaj. Sicer je zgodba malo krajša, a obljubim, da se bom potrudila pisati daljše.
Lajkajte in pište komentarja.
Jany