Zima je prišla nenadoma, kot nekdo, ki potrka, preden stopi v sobo. Nekega jutra so bile strehe že bele, in ko je Laura hodila proti šoli, je sneg tiho škripal pod njenimi škornji. Svet je bil tih, skoraj brez barv — le rdeča šolska vrata so se svetila kot točka topline sredi mraza.

Na dvorišču je Nik stal ob ograji in s prijatelji delal snežaka. Ko jo je zagledal, je odložil kepo in ji pomahal. Laura se je približala.
»Pomagaš?«
»Lahko,« je rekla, čeprav je že imela premrzle prste.

Ko sta skupaj postavljala snežaka, se je zasmejala, ker je Nik snegu poskušal dati brke iz vejic. »Zgleda kot tvoj stric,« se je zbadljivo nasmehnila.
»Moj stric je lepši,« je rekel in si pogladil lase, ki so mu padli čez čelo.

Potem sta obstala. Nik je pogledal njeno roko.
»Še jo nosiš,« je rekel.
»Kaj?«
»Zapestnico.«

Laura se je nasmehnila. »Rekla sem, da je ne bom snela, dokler se sama ne razplete.«
»In če se nikoli ne bo?«
»Potem bo to dober znak, kajne?«

Snežinke so padale vedno gosteje, mehke, skoraj zasanjane. Laura je pogledala proti nebu, Nik pa jo je opazoval.
»Veš,« je rekel tiho, »včasih mislim, da so nekatere stvari kot sneg — stopijo se, a se vedno vrnejo.«
Laura je prikimala. »Mogoče so take tudi nekatere vezi.«

Ko je pozneje hodila domov, so se ji prsti skoraj zmrznili, a zapestnica je bila topla. Kot da se v njej skriva nekaj več — spomin, obljuba, mogoče le droben del srca.