Nov del zgodbe, uživajte
_______________________________________________

Brez pomislekov začnem na vso moč teči stran od Nje; črni ter beli kavadrati mi izginjajo pod stopali, oči imam prikovane na komaj razločljivo obzorje in tečem. Čedalje bolj zadihan sem, bolečina mi počasi vznikne v nogah, toda ne neham. Mislim le na eno – moram iti stran od Stene, pobegniti daleč proč, preprosto moram.


Ne vem kdaj, toda v nekem trenutku nisem več bežal samo iz nepojasnljivega strahu temveč sem za svoje življenje; kar vedel sem, da me Stena hoče pogubiti (in me gotovo tudi bo). Noge se mi premikajo le še zaradi groze in adrenalina, že zdavnaj otrple od neprestanega napora. Jaz pa še vse predobro vem, da je to moja edina možnost za rešitev iz te nočne more.


Tečem, pred mano pa se še vedno razteza brezkončno morje bele in črne, kjer ni enega samega valance, ki bi vznemiril površje in skvaril popolen vzorec. Tečem in ostra bolečina v mišicah me vse bolj upočasnjuje. Z vsako sekundo me hitreje zapuščajo moči, toda odnehal ne bom. Tečem. Za sabo še vedno čutim tisto grozljivo, strašno, *i*hudobno*i* Steno, njeni ali namen skoraj vroči na mojem potem hrbtu.


Tečem. Pričenjam se zavedati vsakega giba mojih ubogih nog med tekom, kako mi sproščeno ramena poskakujejo gor in dol v ritmu korakov, upogib kolena med odrivom od tal, sprednji del stopala, ki nosi vso težo – zaradi tega prevelikega zavedanja mi postaja bolj in bolj nelagodno. Mišice mi gorijo, gibanje pa je sedaj izključno podzavestno.

Tečem. Hočem se ozreti nazaj; se prepričati, da se resnično oddaljujem. Oh, kako sem neumen – če Steni nisem mogel približati, le kaj mi potem zagotavlja, da se sploh lahko oddaljim? “Ne, tla pod nogami se premikajo in torej se odmikam,” sklenem sam pri sebi a nekje globoke se oglasi prav nadležen glasek: “To si mislil tudi, ko si hotel iti bližje,” jaz pa ga nemudoma zatrem, saj vendar čutim moč Stene komaj zaznavno pojenjati, prepričan sem, mora biti tako.

Tečem. Koliko časa je že minilo? Ogromno; ure, morda dnevi. Kaj pa, če je minila šele minuta? Ali sem se sploh začel premikati – morda še vedno stojim tam, tako zelo preblizu Steni in si vse samo domišljam. Ah, kako me bolijo noge! Ne zmorem več! Tečem. Lastnega telesa ne čutim – kot da ni zares moje in sem le nevidni opazovalec, ki skozi tuje oči gleda tisto svetlo, izmikajoče se obzorje.


Ampak to še nekako, morda, recimo da razumem, toda sonce… v tej zmešnjavi mi je najbolj čudno odsotno sonce. Nobenih senc ni, vse je nemogoče svetlo in “nebo” je navkljub temu prečudovite sinje barve. Celotna slika je tako *i*napačna*i*. Neskončna šahovnica namesto tal; neskončen zid, ki deli svet na pol in sega komaj nad mojo glavo, a hkrati prav do nebesnega svoda; in seveda to prečudovito, skoraj bi lahko rekel umetno, nebo, brezoblačno in popolno – skupaj pa tvorijo mojo grozljivo ječo. Jaz pa še vedno tečem.

Kako sem se sploh znašel tu? En trenutek sem bil doma in v naslednjem tu – kjerkoli že *i*to*i* pravzaprav je. Saj to ne more biti resnično, pa vendar vem, da je. Če sem bil kdaj v kaj prepričan, sem v to.


Tečem. Tokrat je res konec. Ne morem več.


Tečem. Koleno mi klecne, opotečem se, a mi vseeno uspe ponovno priti v ritemično gobanje telesa. Ne mine dolgo preden popustita tokrat one koleni in nemočen se zvrnem naprej.

Roke iztegnjene predme čakajo, da ublažijo pristine, ki ne pride. Mižim vendar čutim kako se nenadzorovano vrtim v vse smeri in preplavlja me slabost. Tako je torej, ko se onesvestiš. Oči si zatiskam kolikor morem in komaj da opazim, da me je nehalo premetavati, a sledu o pristine ni. Zrak postaja vse gostejši in hladnejši. Ne upam si gledati in napeto zadržujem dih. Dozdeva se mi, da se ne premikam več in močno dvomim, da je snov, ki me obdaja še vedno zrak. Srce mi razbija in komaj zberem svoje misli dovolj, da počasi odprem oči.


*b* se nadaljuje *b*
____
Kot vedno: upam da vam je všeč!
:)