Sploh ni razmišljala o tem, kaj je tlačila v potovalko, saj so bile njene misli v Delerinu, mističnem rojstnem kraju njene babice, o katerem je le vedela to, kar je izvedela iz zgodb za lahko noč kot otrok. Ernest se je skozi celotno pakiranje valil iz Tisinega naročja v babičino in neskončno užival, kot da bi vedel, da ga čaka nov svet izven dveh stanovanj, ki ju je poznal. Minute so tekle kot ure in pakiranje se je vleklo do 1o. ure. Prišel je čas, da se poslovi od njenega stanovanja, kar je bilo težko, a znosno. Nikoli ni preveč marala tega stanovanja, edini kraj, ki ga je ljubila je bil njena soba iz katere, je vzela vse ljubo. Zadnjič si je ogledala stanovanje, nato pa sta odhiteli proti babičinemu, z Ernestom v naročju. Obe sta stanovali v južnem delu mesta, na 52. platformi. Slednja je bila betonska ploščad z raznimi klopcami in stojnicami, najbolj pa je bila znana po sladoledarni, ki je kraljevala sredi platforme, med babičinim in Tisinim blokom. Prav zaradi te sladoledarne so to platformo ljubkovalno imenovali 'Sladoledna ploščad'. Tisa se je prisrčno nasmehnila ob zadnjem pogledu na majhen kombi, ki je oddajal prijetno svetlobo v pastelnih odtenkih ter mamljiv vonj po čudoviti in kremasti sladici, katero je prodajal. Nato se je pa spomnila, da je prejle določila, da ji nič v tem mestu ni všeč. Babica je opazila zanimivo spremembo grimas na Tisinem obrazu, nato pa z nasmehom dejala: »Si za poslednji sladoled?« Tisa je bila ob teh besedah presenečena, vendar je navdušeno prikimala – navkljub mislim, ki so ji pravile, da naj ne. Po izvrstnem sladolednem premoru sta se z dvigalom odpravili na 99. nadstropje do upravne stavbe: babica je vstopila, Tisa pa počakala zunaj. Usedla se je na klop premišljujoč, kaj babica počne v najpomembnejši stavbi Nelorije. Babica se je kmalu spet pojavila zunaj, v roki pa držala kuverto, polno bankovcev. Tisa je sklepala, da je šla izmenjat stanovanji za denar. Ni je nameravala vprašati, kaj je dejansko počela, saj jo dejansko ni zanimalo. Njene oči so bile uprte v prihodnost, kakšen svet jo čaka izven električnih zidov Nelorije. Tisa je celo svoje življenje preživela le na 52., 53., 54. in 55. ploščadi. Pritličje jo je nadvse presenetilo. Bilo je kakor parkirišče nakupovalnega centra, vendar namesto betonskih stebrov je bilo polno stebrov iz čistega titana. V celotnem poslopju je bilo zelo malo avtov, kvečjemu 100 v primerjavi z velikim številom prebivalstva v zgornjih nadstropjih. Večina prebivalstva se je namreč rodila tukaj in nameravala ostati. 'Prišleki' pa so hranili svoje avtomobile v tem prostoru. Vsi avtomobili so bili dokaj staromodni, vendar Tisa kakršnegakoli avtomobila še sploh ni videla. Babičin avto je bil metino zelene barve in zlezli sta vanj. Tisina usta so bila že zadnjih par minut široko odprta zaradi vseh novih stvari, ki jih je videla. Pričakovanje v njej je bilo neverjetno in ni vedela, če bo lahko zdržala še minuto v Neloriji