Pisalnica
1.SEPTEMBER 2025
Odprla sem vrata in z Enye sva stekli v mrzlo jutro, vstati je pač treba ne glede na vreme. Vso pot do šole sva tekli, čeprav si po dveh mescih poležavanja na hrvaških pažah res nisem želela v to smrdljivo šolsko zgradbo polno prežvečenih čigumijev. Ko sem vstopila v šolo, se je moje upanje da bo to leto boljše od prejšnjih petih razblinilo. Nek tip se je z vso silo zaletel vame da sem se zaletela v steno in si zlomila očala. Pokleknila sem, odprla torbo potem še puščico in si z selotejpom zalepila očala. Enye je billa že v svojem razredu. Z lepljenjem očal sem izgubila veliko časa in do učilnice sem mogla tečti. Uspelo mi je do učilnice priti pet minut pred začetkom pouka. Vsedla sem se v srednjo klop in zaprla oči. Groza! Novo šolsko leto se je začelo in ne verjamem, da me bo letos rešilo to da se zapodim v učno snov in preslišim žaljivke. Mislim da bom spet sedela sama... Svoj piflarski nos sem zapičila v neko francosko knjigo in začela brati, potem pa se je zgodilo nekaj res čudnega. K meni je pri sedel najlepši možni fant NA SVETU! Mislila sem da me bo popolnoma ignoriral, ampak potem mi je rekel : Oj! Jaz sem Tin. Popolnoma zmedena sem dvignila pogled in rekla točno to : Bon... Mislim Ojla....Tin...Ime mi je M...Mye. Mislila sem da se bo začel smejati moji nerodnosi in mojemu imenu, pa se ni! Samo nasmehnil se mi je in videla sem, da je hotel nekaj rečti, ampak potem je prišla naša razredničarka in učiteljica za glasbo, gospa Murfi. Zdela se mi je prijazna. Povedala nam je kako bo v šestem razredu in zahtevala, da se predstavimo. Vse je bilo v redu, dokler nisem bila na vrsti jaz! Mislim, nihče se ni smejal mojemu imenu, zapletlo pa se je ko sem mogla povedati koliko sem stara. Iz nekaj koncev učilnice so se razlegale take stvari kot : Včeraj je imela enajsti RD!? Saj je še froc! Kaj sploh dela v šestem razredu!? Učiteljica jih je srepo pogledala in nadaljevala s svojim govorom. Povedala je da bo po tej uri glasba in da bo preverila pevske sposobnosti vsakega. Super! Sem pomislila, še en način, da se popolnoma osramotim! Kot da ni dovolj že smešno ime in moja čudaškost! V tistem trenutku pa je učiteljičin telefon zazvonil. Murfijeva je nekaj časa poslušala s čudnim izrazom na obrazu, potem pa prekinila. Mye, je rekla učiteljica, domov moraš! Za tvojo sestrico Enye gre! V tistem trenutku sem se počutila, kot da je umrl en del mene in da že toni v pozabo. Nič nisem rekla, samo zgrabila sem torbo in stekla domov. Tam sem na tleh dnevne sobe zagledala svoja objokana starša, ki sta v rokah držala Enye. Samo stala sem z odprtimi usti in iz sebe nisem morala spraviti nobene besede, medtem ko so mi solze polzele po licih. Stekla sem v sobo, se vrgla na posteljo in zaspala. Zbudila sem se in zavpila : TAKIH STVARI NOČEM VEČ! ZAKAJ JAZ!?
Odprla sem vrata in z Enye sva stekli v mrzlo jutro, vstati je pač treba ne glede na vreme. Vso pot do šole sva tekli, čeprav si po dveh mescih poležavanja na hrvaških pažah res nisem želela v to smrdljivo šolsko zgradbo polno prežvečenih čigumijev. Ko sem vstopila v šolo, se je moje upanje da bo to leto boljše od prejšnjih petih razblinilo. Nek tip se je z vso silo zaletel vame da sem se zaletela v steno in si zlomila očala. Pokleknila sem, odprla torbo potem še puščico in si z selotejpom zalepila očala. Enye je billa že v svojem razredu. Z lepljenjem očal sem izgubila veliko časa in do učilnice sem mogla tečti. Uspelo mi je do učilnice priti pet minut pred začetkom pouka. Vsedla sem se v srednjo klop in zaprla oči. Groza! Novo šolsko leto se je začelo in ne verjamem, da me bo letos rešilo to da se zapodim v učno snov in preslišim žaljivke. Mislim da bom spet sedela sama... Svoj piflarski nos sem zapičila v neko francosko knjigo in začela brati, potem pa se je zgodilo nekaj res čudnega. K meni je pri sedel najlepši možni fant NA SVETU! Mislila sem da me bo popolnoma ignoriral, ampak potem mi je rekel : Oj! Jaz sem Tin. Popolnoma zmedena sem dvignila pogled in rekla točno to : Bon... Mislim Ojla....Tin...Ime mi je M...Mye. Mislila sem da se bo začel smejati moji nerodnosi in mojemu imenu, pa se ni! Samo nasmehnil se mi je in videla sem, da je hotel nekaj rečti, ampak potem je prišla naša razredničarka in učiteljica za glasbo, gospa Murfi. Zdela se mi je prijazna. Povedala nam je kako bo v šestem razredu in zahtevala, da se predstavimo. Vse je bilo v redu, dokler nisem bila na vrsti jaz! Mislim, nihče se ni smejal mojemu imenu, zapletlo pa se je ko sem mogla povedati koliko sem stara. Iz nekaj koncev učilnice so se razlegale take stvari kot : Včeraj je imela enajsti RD!? Saj je še froc! Kaj sploh dela v šestem razredu!? Učiteljica jih je srepo pogledala in nadaljevala s svojim govorom. Povedala je da bo po tej uri glasba in da bo preverila pevske sposobnosti vsakega. Super! Sem pomislila, še en način, da se popolnoma osramotim! Kot da ni dovolj že smešno ime in moja čudaškost! V tistem trenutku pa je učiteljičin telefon zazvonil. Murfijeva je nekaj časa poslušala s čudnim izrazom na obrazu, potem pa prekinila. Mye, je rekla učiteljica, domov moraš! Za tvojo sestrico Enye gre! V tistem trenutku sem se počutila, kot da je umrl en del mene in da že toni v pozabo. Nič nisem rekla, samo zgrabila sem torbo in stekla domov. Tam sem na tleh dnevne sobe zagledala svoja objokana starša, ki sta v rokah držala Enye. Samo stala sem z odprtimi usti in iz sebe nisem morala spraviti nobene besede, medtem ko so mi solze polzele po licih. Stekla sem v sobo, se vrgla na posteljo in zaspala. Zbudila sem se in zavpila : TAKIH STVARI NOČEM VEČ! ZAKAJ JAZ!?
Odgovori:
Moj odgovor:
.png "Druščina 4"){kind=small}
girlie15
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
nezadovoljstvo glede sebe
Živjo.
Sem punca, stara 16 let. Pri sebi zadnje čase opažam, da imam velik problem sama s seboj oz. z mojim izgledom.
Začnimo pri teži. Visoka sem okoli 162cm in kar nekaj časa sedaj sem imela konstantno težo 55kg. Že to se mi je zdelo veliko in sem hotela težo spraviti pod 50kg. Ko sem se s seboj končno sprijaznila in se začela imeti rada, pa BUM se zredim na kar 58kg. To se mi zdi ogromno. Ne morem brez da se vsak dan stehtam. Opažam različno, ko sem napeta imam 58kg, kakšen dan celo 56kg. Ne vem zakaj moja teža tako niha. Če mi tehtnica pokaže kilograme s katerimi nisem zadovoljna, se včasih celo zjokam, vedno pa imam zato slab dan. Mogoče je to povezano tudi s tem da sem pred nekaj meseci začela redno teči, ravno zato da bi ostala v formi in pridobila kondicijo (pa tudi da bi shujšala). Morda pridobivam mišično maso, a s seboj nisem zadovoljna. Med tekom se počutim res odlično, ker počnem nekaj zase, ampak ali je cena vredna tega da se bom zredila?
Druga težava pa je samopodoba v družbi. Na splošno sem bolj tiha in umirjena punca, a to ne pomeni da se ne znam sprostiti. Vsi s katerimi se družim največ časa vejo da znam biti tudi glasna in zabavna. S tistimi pravimi prijateljicami se res sprostim, a med sošolci in razredom pač ne morem biti taka da se kar obrnem eno vrsto nazaj k fantom in se začnem pogovarjat. Želim biti bolj sponatana, ampak ali bom potem to še vedno jaz?
Tretjič. Opažam vse ko si podobne starosti kot jaz, in veliko jih je skupaj. So pač poparčkani. Sošolke mi razlagajo kako si cele dneve pišejo s fanti. Kako hodijo na pijače skupaj z njimi. Kako grejo skupaj žurat ob vikendih. Jaz pa se borim le s to šolo in se non stop učim. Daleč od tega da ne bi že v preteklosti izvedela da sem bila kakšnemu fantu všeč, bila sem všeč že kar nekaj fantom. Ampak takrat smo bili majhni. Že sedaj si mi zdi malo zgodaj, da bi imela fanta. A, ob enem si ga želim. Tudi jaz želim biti del tega. Nisem še imela prvega poljuba, malo mi je nerodno. Nekako imaš prvi poljub pri 13, 14. Zato sem verjetno kriva sama, lahko bi bila skupaj s kom, a tega nisem hotela. Govorim si fokus mora biti na šoli. Morda pa delam napako. Jaz si želim spoznati fanta, ki me bo imel zares rad. Jaz nočem teh kratkih situationshipov in ne vem česa vsega. Jaz želim da bi me nekdo imel rad tako zares. Tako da bi mi prinesel rože, ne pa ponudil cigareta. Tako, da bi me povabil na kavo, ne pa v klub žurat. Tako, da bi me peljal v hribe, ne pa k sebi domov. Nekoga ki me bi čakal da sem pripravljena jaz. Nekako ne vem če to v tem svetu še obstaja. Za sedaj sem ugotovila le to da so vsi fantje isti. Iščim tak old love style, nekaj posebnega. Fanta s katerim bom skupaj dalj časa in ne le eno noč.
Ali ima kdo morda kakšen nasvet glede mojih problemov? Hvala vam če boste sploh prebrali. Če si kdo v današnjem svetu vzame 2minutki da prebere tako dolgo objavo.
Sem punca, stara 16 let. Pri sebi zadnje čase opažam, da imam velik problem sama s seboj oz. z mojim izgledom.
Začnimo pri teži. Visoka sem okoli 162cm in kar nekaj časa sedaj sem imela konstantno težo 55kg. Že to se mi je zdelo veliko in sem hotela težo spraviti pod 50kg. Ko sem se s seboj končno sprijaznila in se začela imeti rada, pa BUM se zredim na kar 58kg. To se mi zdi ogromno. Ne morem brez da se vsak dan stehtam. Opažam različno, ko sem napeta imam 58kg, kakšen dan celo 56kg. Ne vem zakaj moja teža tako niha. Če mi tehtnica pokaže kilograme s katerimi nisem zadovoljna, se včasih celo zjokam, vedno pa imam zato slab dan. Mogoče je to povezano tudi s tem da sem pred nekaj meseci začela redno teči, ravno zato da bi ostala v formi in pridobila kondicijo (pa tudi da bi shujšala). Morda pridobivam mišično maso, a s seboj nisem zadovoljna. Med tekom se počutim res odlično, ker počnem nekaj zase, ampak ali je cena vredna tega da se bom zredila?
Druga težava pa je samopodoba v družbi. Na splošno sem bolj tiha in umirjena punca, a to ne pomeni da se ne znam sprostiti. Vsi s katerimi se družim največ časa vejo da znam biti tudi glasna in zabavna. S tistimi pravimi prijateljicami se res sprostim, a med sošolci in razredom pač ne morem biti taka da se kar obrnem eno vrsto nazaj k fantom in se začnem pogovarjat. Želim biti bolj sponatana, ampak ali bom potem to še vedno jaz?
Tretjič. Opažam vse ko si podobne starosti kot jaz, in veliko jih je skupaj. So pač poparčkani. Sošolke mi razlagajo kako si cele dneve pišejo s fanti. Kako hodijo na pijače skupaj z njimi. Kako grejo skupaj žurat ob vikendih. Jaz pa se borim le s to šolo in se non stop učim. Daleč od tega da ne bi že v preteklosti izvedela da sem bila kakšnemu fantu všeč, bila sem všeč že kar nekaj fantom. Ampak takrat smo bili majhni. Že sedaj si mi zdi malo zgodaj, da bi imela fanta. A, ob enem si ga želim. Tudi jaz želim biti del tega. Nisem še imela prvega poljuba, malo mi je nerodno. Nekako imaš prvi poljub pri 13, 14. Zato sem verjetno kriva sama, lahko bi bila skupaj s kom, a tega nisem hotela. Govorim si fokus mora biti na šoli. Morda pa delam napako. Jaz si želim spoznati fanta, ki me bo imel zares rad. Jaz nočem teh kratkih situationshipov in ne vem česa vsega. Jaz želim da bi me nekdo imel rad tako zares. Tako da bi mi prinesel rože, ne pa ponudil cigareta. Tako, da bi me povabil na kavo, ne pa v klub žurat. Tako, da bi me peljal v hribe, ne pa k sebi domov. Nekoga ki me bi čakal da sem pripravljena jaz. Nekako ne vem če to v tem svetu še obstaja. Za sedaj sem ugotovila le to da so vsi fantje isti. Iščim tak old love style, nekaj posebnega. Fanta s katerim bom skupaj dalj časa in ne le eno noč.
Ali ima kdo morda kakšen nasvet glede mojih problemov? Hvala vam če boste sploh prebrali. Če si kdo v današnjem svetu vzame 2minutki da prebere tako dolgo objavo.
