Kratkovidni varnostnik Matevž je sedel na svojem udobnem pisarniškem stolu. Žvižgal si je poskočno melodijo. Z prsti na rokah je tapkal po mizi in pogledal na svojo ročno uro. »Opala… Zdaj zdaj se bo postaja uradno odprla, in lahko bom šel domov!« si je veselo zabrundal. »Samo še nekaj minut… deset, če smo natančni…« Nato je na široko zazehal in napravil še požirek že mlačne kave. Začel se je pripravljati na odhod, šel je do obešalnika in z njega snel svojo čepico, vzel je še dežnik… Ko je kar naenkrat zaslišal nekakšno trkanje. Kar malo se je prestrašil, saj ni pričakoval tega zvoka. Nagnil je glavo in zmanjšal jakost zvočnikov, ki so oddajali nadležni zvok. Potem se je približal ekranom in z očmi preiskal tistega, ki je prikazoval vhodna vrata na postajo. Kamero številka ena. »No, kaj pa imamo tule,« se je vprašal Matevž in s prstom podrsal po postavi na ekranu. Imela je valovite daljše lase, oblečena je bila v popotniški plašč. In s sabo je imela nekakšno malho ali nekaj podobnega. Ker oseba ni in ni hotela nehati s trkanjem, se je varnostnik pripravil, da bo odprl vrata, ter da jo bo okaral, kaj vendar počne tu, ko postaja še nima uradnih ur. Stopil je do vrat jih odklenil… »Oh, dobrojutro! Alistevislučajnopolicist? Kerganujnopotrebujem,nekajpomembnegasomiukradli,« je hitro zrecitiral Irratino. »Ja kaj pa vi gospa tu počnete?« Kot že omenjeno, je Matevž bil zelo kratkoviden, zato je zaradi dolgih las mislil, da je prišlek v resnici ženskega spola. To je inšpektor tudi sam kaj kmalu ugotovil, zato se je odkašljal. Iz sebe je spravil čim bolj nežen glas, da bi še dodatno okrepil varnostnikovo prepričanje, da gre za žensko. »No…e…torej…Kot sem vam že povedala… no…ukradli so mi…dragulje! Ja, to bo to, dragulje. Em…« pobrskal je po eni izmed denarnic, ki jih je imel s seboj, in našel tisto, na kateri je bila ženska( v resnici je bil to on- a izkaznica je bila lažna. Tam kjer je delal so bili zaposleni tudi tajni agenti in tudi Irratino je občasno potreboval pretvezo. Zato so mu naredili lažne dokumente.) »Kot lahko vidite na tej osebni izkaznici, sem lady Couragestone. In rada bi prijavila tatvino diamantov danes zjutraj!« je prijavil karseda samozavestno. »Gospa, postaja se odpre šele…e… čez 4 minute in dvainpetdeset sekund!« »A-ampak… nujno je.« Na svojo obveščevalno napravo, ki je začela vibrirati v žepu, je namreč prejel sporočilo, da ga Teo že čaka. Kdo bi ga lahko opazil, zato mora pohiteti… »Res, zelo nujno je…«