hejj guyss:))
neki novga is hereee. upam, da vam bo všeč, če kej ne štekate sporočte, al pa karkoli. lohk vas tud obveščam o nadaljevanjih, to je pa tud to:)
---------------------------------------------------------
*b* *i*Noelle*i* *b*
S svojimi belimi bulerji tolčem ob predpražnik. Ves sneg se mi je prijel nanje, poleg tega pa imam celotne kavbojke mokre. Iz svojega žepa v bundi vzamem ključe in odklenem vhodna vrata. V trenutku ko vstopim v hišo, me zadene znani hrup. Slišim smeh, zvok televizorja in Theov glas , očitno se spet pritožuje nad igrico. Stopim na hodnik in se sklonim, da si sezujem mokre čevlje.

»Si končno prišla? Sem mislil, da te je že zametlo,« se zadere Theo, ne da bi pogledal na hodnik.

»Ja, zunaj je dobesedno snežni metež. Hvala za skrb,« mu sarkastično odgovorim in bulerje postavim ob radiator.

Sprehodim se do dnevne sobe, da bi si natočila kozarec čaja. Moje roke so popolnoma rdeče in še vedno me zebe. Theo leži čez celoten kavč, oblečen v svojo sivo trenirko v rokah pa ima igralno konzolo. Njegove oči so prikovane na zaslon. Ko me končno ošine s pogledom, se njegove zelene oči-popolnoma enake mojim-zasvetijo. Na obrazu mu zasije zbadljiv nasmešek.

»Kaj, a si se šla valjat po snegu, ali si spet pozabila kako se hodi po ravnem?«

»Zelo smešno res, pločnik sploh ni splužen,« rahlo zavzdihnem in si popravim vlažen pramen svojih blond las. »Poleg tega pa smo danes pisali matematiko, zato mi prosim prizanesi s svojimi forami.«

Odloži svojo igralno konzolo in za trenutek postane resen, čeprav mu v kotičkih ust še vedno igra nasmešek. »Vse okej? A nimaš danes še treninga na ledu?« me vpraša.

»Imam, čez eno uro. Najprej pa rabim malo miru in suhe hlače.« Vzamem kozarec čaja in ga odnesem ven iz dnevne sobe.

»Pazi, da ne boš spet zamudila, « se zadere za menoj. »Noelle,« še enkrat zakliče, ker mu ne odgovorim.

»Ja no, saj razumem.«

Zavijem z očmi in se po stopnicah povzpnem v zgornje nadstropje. Čeprav je Theo dve leti starejši od mene in se včasih obnaša, kot da je glavni v hiši, se pravzaprav kar dobro razumeva. No, vsaj takrat, ko me ne zafrkava zaradi mojih šolskih ocen ali tega, kako nerodna sem na tleh brez drsalk. Vem pa, da bi mi vedno pomagal, čeprav tega ne prizna na glas.

Ko zaprem vrata svoje sobe, skodelico čaja odložim na pisalno mizo. Hitro se preoblečem v črne pajkice in zamenjam nogavice. Počešem si svoje svetle lase in se usedem na svojo posteljo. Ko sežem po telefonu vidim da zaslon neprestano utripa. Sklepam, da se moji dve najboljši prijateljici-Tessa in Sienna- že pogovarjata o testu iz matematike.

V šoli me večina sošolcev vidi kot precej mirno in zadržano, saj se izogibam nepotrebnih dram. A ko sem z njima sem popolnoma drugačna, glasna, zabavna pa tudi zelo trmasta. Pogovora ne odprem takoj najprej grem malo na Instagram. Po slabe pol ure končno odprem pogovor.


»A mi lahko prosim rečeta, da nisem edina ki sem pustila zadnjo stran skoraj prazno,« napiše Tessa.

Uide mi tih smeh, potem pa ji odpišem: »Sicer sem rešila vse, ampak verjetno je narobe.«

V vogalu vidim tri utripajoče pikice in kmalu se prikaže Siennino sporočilo. »Ne skrbita, naloge sploh niso bile tako težke. Če bo katera potrebovala pomoč pri učenju, mi samo povejta.«

Zasmejem se. Sienna je edina od nas treh, ki ji šola dejansko gre brez kakršnegakoli truda. Iskreno se sama ne trudim kaj preveč. Skoraj vsak dan treniram, zato gimnazijo delam bolj s trojkami in dvojkami. Moji starši niso ravno navdušeni, sama pa vem, da hočem samo drsati in s tem živeti.

»Hvala res si zlata,« ji odpišem.

Vzamem čaj in na hitro vse spijem. Pograbim svojo svetlo modro potovalko, v kateri je vse kar potrebujem za trening. Oblečem si še bundo in si na glavo poveznem kapo. Zunaj še vedno sneži, čeprav smo šele na koncu novembra. Zaprem vrata sobe in grem po stopnicah v spodnje nadstropje. Theo je še vedno v istem položaju, niti opazi me ne dokler se ne poslovim.

»Adijo, lepo se imej!« zakliče nazaj.

Stopim skozi vhodna vrata in takoj me zadane tisti zimski zrak. Res imam rada zimo in sneg, ampak to mi pogosto otežuje pot do ledene dvorane. Že zadnjič sem zamudila, ker je avtobus zamujal. Pohitim po nespluženem pločniku in skoraj padem. Avtobus danes pride skoraj točno, hitro poiščem sedež in avtobus spelje. Opazujem belo pokrajino, ki drsi mimo mene.

***

Dvajset minut kasneje sem že v garderobi in obuvam drsalke. Zategnem si bele vezalke in grem proti drsališču. Takoj ko stopim na led in se odrinem vse moje skrbi glede šole, ocen in vsega ostalega izginejo. Tukaj je vsak moj gib, obrat in poskok nadzorovan.

Začnem z ogrevanjem ob robu drsališča, nato pa se zapeljem proti sredini, kjer trenerka že daje napotke za današnjo vajo. Zberem vse svoje misli, pospešim po ledu in se odrinem v skok. V zraku za delček sekunde izgubim občutek za čas, nato pa z lahkoto pristanem na enem rezilu, medtem ko led glasno zaškriplje pod menoj. Na ustnice se mi prikrade zadovoljen nasmešek. Umetnostno drsanje je edina stvar, za katero mi nikoli ni težko vložiti vsega truda.

Ko po dveh urah, zapustim led so moje mišice prijetno utrujene, lica pa imam rahlo rdeča. Sproščeno se odpravim domov, ne da bi slutila, kaj vse me še čaka to zimo.
------------------------------------------------------
upam, da vam je všečč, povejte kako se vam zdi,predictajte kejj<33