Hejla!
Evo nov del! Upam da vam bo všeč.
luv u all
Ananas:pineapple:


Naslednjih nekaj dni je minilo hitro. Vsi so govorili samo še o predstavi kdo se je prijavil, kdo naj bi bil favorit, kdo trenira cele dneve. V zrak se je zavlekel nek čuden pritisk, ampak tudi neko pričakovanje. Na hodnikih se je začelo čutit, da se nekaj dogaja.
Vsak dan sem hodila na vaje. Dopoldne so bile redne ure, popoldne sem šla v teater sama, samo da bi ponovila koreografije, pilila detajle. Nismo še vedeli, kdo bo izbran, ampak vsi, ki so se prijavili za solo, so morali že zdaj trenirat na polno.
Zvečer sem si še vedno pisala s Kaijem. Včasih sva si samo zaželela lahko noč, včasih sva si pisala dalj časa, smejala sem se njegovim čudnim memom, on pa me je spraševal, kako mi gre. Nič posebnega, ampak bilo je lepo. Tisto nekaj malega, kar mi je dajalo mir v glavi
Zoe je vadila prizor, kjer je morala plesati z eno od nižjih letnic bila je res dobra, presenetljivo zbrana. Camille pa je trenirala, kot da že ima vlogo. Bila je čisto v elementu.
Maya se je večinoma držala zase, včasih nas je prišla gledat, sedela je ob robu studia in tipkala po telefonu. Rekla je, da noče biti preveč notri, ampak da podpira vse.
Vse skupaj je bilo… nekakšen mir pred nevihto.

Zbudila sem se še pred budilko. Ne zaradi panike. V trebuhu sem čutila rahlo tesnobo, ampak hkrati sem bila čisto tiho v sebi. Kot da nekaj v meni točno ve, kaj mora narediti.
V šoli so bile stvari tisti dan mehke, zamegljene. Vsi pogovori so bili v ozadju. Maya je nekaj govorila o novi jakni, Zoe me je vprašala, če bom nosila lase spete ali spuščene. Jaz sem samo kimala in poskušala dihati počasneje, kot da si s tem lahko umirim misli.
Ob tretji smo se zbrali v studiu. Profesorica Hamsley je stala že tam, oblečena v črno kot vedno, z mapo v roki. Bila je tiha, a njena prisotnost je napolnila prostor, kot vedno.
“Dobro jutro,” je rekla, ko smo se postavili v polkrog. “Danes boste pokazali, kdo med vami ima dovolj koncentracije, telesne zrelosti in občutka, da prevzame solo točko.”
Nihče ni govoril. Vsi smo vedeli, da to ni prostor za šale ali neresnost.
“Najprej se boste naučili del koreografije. To ni samo tehnična vaja. Opazovala vas bom. Vaše drže, izraz, dihanje. Vse šteje. Tudi to, kako poslušate.”
Pianist je sedel na svoje mesto in nežno udaril prve tone. Koreografija je bila nova, a hkrati je imela nekaj znanega dolgi linijski gibi, počasna kontrola, nenadni preobrati. Hamsley nam je pokazala vsak gib počasi, enega za drugim. Ponavljali smo, vsak s svojo noto negotovosti ali pretiranega upanja v gibanju.
Po pol ure sem začutila, da sem se povezala z glasbo. Da sem se ujela v tisto nitko med melodijo in telesom. Nisem razmišljala, kako izgledam. Samo gibala sem se. V enem trenutku me je Hamsley ustavila in pokazala na detajl “dlani, mehkejše, kot da držiš vodo.”
Ob štirih je rekla: “Zdaj boste vsak zase pokazali del koreografije. Imate pet minut priprave. Poslušajte glasbo. Dihajte z njo.”
Pet minut sem stala ob robu studia. Gledala sem druge Vinja je bila suverena, Piper zelo natančna, Anesa izjemno dramatična, s pogledom, ki bi lahko prebodel zrak. Ko sem bila na vrsti jaz, sem za trenutek zamižala. Dihala sem počasi. Čutila sem, kako mi srce utripa nekje v vratu.
Stopila sem na sredino. Pianist je začel igrati.
Prvih nekaj taktov sem še čutila, kako razmišljam. Kaj sledi. Ali sem poravnana. Potem pa sem samo padla noter. V vsak gib. V vsak obrat. V vsak dih. Moje telo je vedelo več kot moj um. Vsaka mišica se je spomnila tistega večera, ko sem trenirala sama. Tistih trenutkov pred ogledalom, ko sem se lovila v liniji. Vsak gib je bil moj.
Ko sem končala, je bila sekunda tišine. Potem samo: “Hvala,” je rekla Hamsley.
Stopila sem nazaj ob steno. Noge so mi rahlo drhtele, ne zaradi napora, ampak zaradi občutka. Tistega občutka, ko si daš vse. In potem ne moreš več ničesar.
Ko smo vsi končali, nas je profesorica pogledala in rekla: “Rezultati bodo objavljeni čez tri dni. Do takrat delajte naprej. Kdor ne bo izbran, naj se spomni, da se tukaj ne dela le enkrat. Dela se vsak dan.”
Pogledala je vsakega posebej. Na meni je njen pogled obstal za odtenek dlje. Nič ni rekla.
Ko sem stopila ven iz studia, sem naenkrat začutila, kako mi je vroče v obraz. Ne vem, ali od napora, treme ali olajšanja. Maya in Zoe sta me čakali pred vrati.
“In?!” je vprašala Zoe, ko me je videla. Jaz sem samo skomignila in se rahlo nasmehnila.
“Ne vem. Dala sem vse. Zdaj pa čakamo.”