Hejla!
Iskreno nimam veliko za povedati. Samo rada bi se zahvalila vsem ki spremljate in komentirate zgodbo res mi velik pomeni!
Luv u all
Ananas:pineapple:


V naslednjih tednih ni bilo nič posebnega. Vse je nekako teklo naprej z vajami, s treningi, z dolgimi popoldnevi v gledališču, kjer sem počasi sestavljala nove prizore in ponavljala stare koeografije, kot da imam še celo leto časa. Hamsley je bila sicer še vedno stroga, ampak ne več tako naporna kot včasih. Imela sem občutek, da nas res opazuje. Ne več samo zato, da nas popravi, ampak da vidi, kdo res drži tempo. In jaz sem ga držala. Vsaj večino časa.
Punce so bile prijazne. Camille je bila čist zatopljena v neki projekt za zgodovino umetnosti in skoraj ni imela časa za karkoli drugega. Maya je postala obsedenka z nekimi koreografijami, ki jih je našla na netu, in jih je včasih vadila kar na hodniku. Zoe je bila pa pač Zoe vedno s komentarjem pripravljena, ampak v zadnjem času sem opazila, da me je večkrat kar tako pogledala, kot da nekaj čaka. Mogoče zato, ker sem si skoraj vsak večer nekaj pisala s Kaijem.
Nisva si pisala o nekih globokih temah. Bolj tako… preprosto. On mi je kdaj poslal kak meme, jaz sem mu opisala, kako sem se skoraj spotaknila med arabesko. On je rekel, da se je njegov učitelj fizike zadnjič usedel na svoj flajšter. Takšne stvari. Ampak mi je bilo fajn. Lahko sem mu pisala kadarkoli, pa tudi če ni takoj odpisal, sem vedela, da bo. Včasih sem ga imela kar malo v mislih čez dan, medtem ko sem stala pred ogledalom v dvorani, čakala da se oglasim na vrsti, ali pa medtem ko sem si v garderobi vezala trakove na baletkah.
Nekih velikih stvari se ni zgodilo. Ampak včasih je prav to pasalo. Da ni vse drama, da se lahko zjutraj zbudiš, se pripraviš na trening, in veš, da bo dan potekal točno tako, kot mora.

Bile smo pri kosilu, vse štiri. Zoe si je že tretjič dosipala krompirček, Maya je v solati iskala točno določene olive, Camille je listala nek letak, ki ga je pobrala iz avle, jaz pa sem tiho srkala svoj kompot in z vilico grizljala brokoli, ki ga sicer sploh ne maram, ampak okej.
Zrak je bil poln tistega poznopopoldanskega utrujenega šuma kovinske vilice na pladnjih, pridušeni pogovori, en fant iz višjega letnika je preglasno razlagal nekaj o svoji poškodbi kolena, kot da bi hoteli vsi slišati. In potem skoraj hkrati sva slišali korake in rahlo zadihan glas:
»Tjaša! Zoe!«
Obrnili smo se, in proti nam sta pritekli Anesa in Piper, obe rahlo rdeči v obraz in z očitnim navdušenjem v očeh. Piper je skoraj spotaknila pladenj iz Camilleine mize, preden se je naslonila na stol poleg mene.
»Ste vidle?!« je rekla čisto na kratko in Anesa je že odprla telefon, da bi nama pokazala.
»Objavili so razpis,« je rekla. »Za letno predstavo. Za glavno točko. Za solistke. Vse je gor. Na oglasni deski. Ravno so obesili.«
Za trenutek smo samo gledale, kot da nismo prepričane, ali naj verjamemo ali ne.
»Resno?« sem vprašala. Glas mi je bil malo tišji, kot sem si želela.
»Resno,« je prikimala Piper. »Profesorica Hamsley. Ona je to dala gor. Gor piše, da bo letos glavna predstava drugačna. Bolj sodobna, bolj v gibu, z močno zgodbo. In da išče tri glavne plesalce. Dva ženska sola in enega moškega.«
»In vsi se lahko prijavimo?« je vprašala Zoe, zdaj že skoraj pokonci na stolu.
»Vsi iz višjih razredov. Torej ja, tudi vi,« je dodala Anesa.
Za trenutek smo bile tiho.
»A gremo pogledat, ko pojemo?« sem vprašala. Zoe je pokimala, Maya se je že začela nagibati, da bo vstala, Camille pa je samo rekla: »To pa zna biti zanimivo.«
In ja, je bilo. V zraku je bil tisti znani občutek: pričakovanje.
Ko smo končale kosilo, smo skoraj hkrati vstale in odložile pladnje. Na poti do oglasne deske nas je dohitel še nek fant iz druge skupine, ki je nekaj momljal o “veliki priložnosti” in “Hamsley očitno hoče spremenit sceno” kar koli je že to pomenilo.
Na deski so res viseli novi listi, še sveži, pripeti z modrimi bucikami. Glavni list je bil natiskan z velikimi črnimi črkami: "RAZPIS ZA ŠOLSKO LETNO PREDSTAVO – PLESNA ZGODBA V TREH DEJANIH".
Pod tem so bile razlage, pravila in obrazci. Dva solo dela za plesalki, en za plesalca. Pa stranske vloge, skupinske koreografije, improvizacijski inserti. Vse. Bilo je ogromno možnosti, ampak ene so še posebej izstopale.
Camille se je takoj nagnila bližje. »Tole… tole je zame,« je rekla. Brez oklevanja si je odtrgala prijavni list in si začela zapisovat svoje podatke.
»Seveda, da greš za solo,« je rekla Zoe, rahlo sarkastično, ampak z nasmeškom. »Drugače bi se ves sistem sesul.«
Camille se ni zmenila. Samo pokimala je in pisala naprej.
Tudi jaz sem si vzela list. Roke so mi bile rahlo potne, ampak sem vedela, da moram. Ne zaradi tekmovanja z drugimi, ampak zaradi sebe. Nisem vedela, če imam dovolj moči, ampak imela sem voljo. In zdaj mi je ta volja govorila: poskusi.
Zoe je nekaj časa molčala, potem pa je rekla: »Jaz grem za stransko. Nisem nora, da bi se ubijala z glavno, ampak še vedno hočem bit del tega. Malo drama, malo ples, zakaj pa ne.«
Maya je stala ob strani, z rokami prekrižanimi. Pogledala je v desko, nato pa samo rekla: »Jaz ne grem. Ne ta čas. Rabim malo pavze. Itak ne rabijo vseh.«
Nobena je ni silila. Samo prikimale smo. Razumele smo jo.
V tistem je mimo prišla še Anesa. »A ste že?« je vprašala. Jaz sem pokimala in ji pokazala svoj list z prijavnico za solo. Ona si ga je tudi vzela, mirno, odločeno. »Solo. Zakaj pa ne. Če že gremo, gremo do konca, ne?«
Nekdo je v ozadju rekel, da bo konkurenca letos nora. Verjetno je imel prav.
Ampak v tistem trenutku mi ni bilo mar, kdo bo zraven in kdo ne. Vedela sem samo, da bom jaz zraven. In to je bilo vse, kar sem morala vedet.