Hej hej!
Pa sm tuki že z novim delom! Hvala vsem ki berete mojo zgodbo! Povejte če hočte da objaulam usak dan al tk usaka dva tri dneva? Drgač se pa zahvaljujem vsem ki komentirate zgodbo. Pa če kdo hoče da ga obveščam nej ker pove. Okej gremo zej na zgodbo.
luv u all
Ananas:pineapple:



Prvi teden v domu je minil v nekakšni meglici. Vse je bilo novo urniki, pravila, obrazi, hodniki, celo zajtrk je bil drugačen. Ampak Zoe je bila z mano na vsakem koraku. Pokazala mi je, kje si lahko kupiva najcenejši čaj v bližnji trafiki, me opozorila, da pralni stroj v kleti včasih “poje nogavice”, in mi celo pomagala razpakirati zadnjo plast oblek, ki se mi jih ni dalo že prvi dan zložiti v omaro.
Vsak dan smo imeli orientacijo spoznavanje profesorjev, ogled učilnic, predstavitve različnih predmetov. Balet še ni bil na urniku. Prvi teden je bil namenjen prilagoditvi, pa tudi psihološki pripravi. “Nič hujšega kot plesalec z izmučenim duhom,” je rekla ena od učiteljic, gospa Ellis, ko smo sedeli v stari knjižnici, obdani z vonjem po usnju in prahu. Imela je majhen glas, a njene oči so govorile, da nas bo opazovala.
Vsak večer sem si v zvezek napisala par stavkov. Ni bil to ravno dnevnik, bolj oporne točke kje sem bila, kaj sem čutila, koga sem spoznala. Tako sem ohranila stik sama s sabo.
Z Mayi sva si začeli izmenjavati čaje. Ona je imela neke posebne mešanice iz doma, jaz sem imela sivko od mami. Camille je vsakič, ko sem se usedla na rob postelje s svojim zvezkom, vprašala: »Kaj danes pišeš, Tjaša? Zaupno ali poetično?«
Nekega večera, ko sem že skoraj zaspala, je Zoe prižgala nočno lučko in rekla: »A ti je že kdo povedal, kdo je profesorica baleta v tvoji skupini?«
Zavzdihnila sem. »Ne, kdo pa?«
Zasmejala se je. »Clara Hemsley. Tista Clara. Iz Royal Ballet. Legenda. Prava disciplina. Pravi pogled. Ampak... če si dobra, si njena. In če si njena imaš priložnost!«
Tisto noč nisem mogla zaspati. Pogled sem usmerila v strop, roke položila ob telo kot v peti poziciji, in si v mislih ponovila: *i*Ne zato, da preživiš. Zato, da zasiješ.*i*


V soboto smo prvič šle pogledat baletno dvorano. Samo ogled. Brez treninga. A srce mi je divje razbijalo, ko sem prestopila prag.
Zrcala. Lesena tla. Vonj po smoli in kredi. Vse me je spomnilo, zakaj sem tu.
Zoe me je tiho pogledala, kot da me že bere: »Vem. Komaj čakaš.«
Samo prikimala sem. In vedela sem: prvi dan baleta je skoraj tu.

Prišel je ponedeljek. Prvi pravi dan. Prvi trening.
Zjutraj sem vstala še pred budilko. Srce mi je začelo razbijati že, ko sem pogledala v torbo, kjer sem imela pripravljeno črno dres majico, rožnate nogavice in baletne copate. Vse je dišalo po sivki mami mi je skrivaj v torbo stisnila majhno dišečo vrečko, ko sem še spala.
Jedla sem komaj kaj. Roke so mi rahlo tresle, a skušala sem ohraniti mirno držo. »To je samo začetek,« sem si govorila.
Dvorana je bila tiha, ko smo vstopile. Lesena tla so rahlo škripala pod našimi koraki. Zrcala so naju opazovala nazaj. Bila nas je skupina desetih devet deklet in en fant. Vse postave vitke, linije izrisane že v hoji, obrazi resni, a polni tihe napetosti. Nihče ni govoril veliko. Vsi smo vedeli, zakaj smo tu.
Potem je vstopila ona. Clara Hemsley. Visoka, zravnana, stroga. Lasje speti v popolno figo, brez ene štrline. Njena hoja je bila neslišna, a vsakič, ko se je premaknila, se je prostor skoraj napel kot tetiva.
»Dober dan,« je rekla s tihim, a jasnim glasom. »Ne bom izgubljala vašega časa. Tisti, ki ste tu, ste tu z razlogom. Pokazali ga boste. Ne meni sebi. In ne samo danes. Vsak dan.«
Brez nadaljnjih besed je prižgala glasbo. Klavir. V živo. Nekje v kotu je sedel starejši gospod, z rahlo skrivenčenimi prsti in z zvezkom pred sabo. Brez not. Vse je igral iz spomina.
Začeli smo z ogrevanjem ob drogu. Prve pozicije, plié, relevé… Moje mišice so bile toge od živčnosti, a sem jih slišala poslušale so me. Delale z mano. Počasi. Poglobljeno.
Hemsleyjeva se je sprehajala med nami. Ni govorila veliko. A ko je rekla: »Ramena, dekle, nisi ščit, si plesalka,« sem vedela, da misli mene. Popravila sem držo. Globoko vdihnila.
Ko smo končali vaje ob drogu in se premaknili na center, sem že čutila, da je to drugačna liga. Vsaka poteza je morala biti natančna. Čista. Brez blefa.
Po eni uri sem bila premočena in izmučena, a nisem hotela pokazati. V moji glavi je odmevalo samo eno: Ostani. Ne popusti.
Ob koncu nam ni rekla, da smo bile dobre. Ni bilo pohval. Samo kratko: »Naslednjič začnemo točno ob osmih. Kdor zamudi, ne vstopi.«
Ko sem prišla v sobo, so mi noge tresle. Zoe je že čakala na postelji, z mokro brisačo na glavi. Samo pogledala me je in se nasmehnila: »Torej, je boginja tako stroga, kot pravijo?«
Prikimala sem. Potem pa sem, prvič po dolgem času, rekla: »Ampak ni me zlomila. To zmorem.«

Naslednji dan, popoldne, me je na vratih sobe čakalo kuverta. Bela, brez znamke, samo moje ime, napisano z ostro, skoraj jecljajočo pisavo: Tjaša N.
Srce mi je utripnilo prehitro. Zoe je dvignila pogled s knjige. »Kaj pa je to?«
»Ne vem,« sem zamrmrala, čeprav sem že slutila.
Počasi sem odprla ovojnico. Notri je bil list, iztrgan iz bloka. Pisan na roko.

*i*Tjaša,*i*
*i*pridi v moj kabinet danes ob 18.00. Samo ti. Brez zamude.*i*
*i*Hemsley*I*

To je bilo vse. Brez razloga. Brez razlage. Samo ukaz.
Ob petih sem bila že oblečena. Nisem mogla sedeti pri miru. Pila sem vodo, nato jo takoj spet odložila. V glavi mi je odmevalo tisoč možnosti, od najhujših do najbolj sramotnih. Sem storila kaj narobe? Sem prešibka? Sem… prepočasna?

Ko sem ob 17.58 potrkala na vrata njenega kabineta, me je že čakala.
»Naprej.«
Vstopila sem. Majhna pisarna, strogo urejena. Na policah knjige, večinoma o klasičnem baletu. Na mizi zgolj svinčnik, blok in skodelica hladnega čaja.
Sedela je togo za mizo, obraz brez vsakega izraza.
»Sedi,« je rekla brez prijaznosti.
Sklonila sem glavo in se usedla na rob stola. Roke so mi bile v naročju, stisnjene v pest.
Nekaj trenutkov je samo molčala. Potem pa spregovorila.
»Tjaša. O tebi sem slišala veliko, preden si prišla. Priporočila, uspehi, tekmovanja. Talent, pravijo. A tukaj talent ni dovolj.«
Pogledala me je naravnost v oči. Pogled, kot da reže skozi kožo.
»Za zdaj vidim samo dekle, ki komaj dohaja ritem, izgublja ravnotežje in... igra žrtev. Ne učenca. Ne umetnika. Ne bojevnika.«
Nisem rekla nič. Glava mi je gorela, roke so se začele znojiti.
»Tole ni baletna šola za turiste. Tukaj delamo z najboljšimi. Če ne začneš resno *b*resno*b* trenirati, bom osebno zahtevala tvoj izpis iz programa. Nič osebnega. Samo realnost.«
Zadrževala sem solze. V meni je nekaj tiho pokalo.
»Dobila boš še eno priložnost. Eno. Jutri zjutraj bom spremljala celoten trening. Pokaži mi, da si vredna ostati tukaj.«
Vstala je.
»Zdaj lahko greš.«