He,
tukaj imate prvi del. V originalu je bilo napisano, kot dnevnik ampak sem želela preizkusiti nekaj novega. Btw upam, da vam je všeč. Pa hvala za vsak prebran delček, vsak komentar in/ali vsak všeček.


Tajra Vetrnik je čutila, da se nekaj dogaja. Zrak, ki je bil prej še normalen je sedaj postajal bolj modrikast. Do nje je prišla njena kobila Astra.
“Začenja se!” je rekla bela kobila in mi položila glavo na kolena. Sama sem se zagledala v moj rojstni hrast. Tam, kjer sem se rodila. Kraj, kjer je bil umorjen moj dedek. Kraj, kjer je bil pregnan moj oče. Kraj, ki mi je bil zapor in dom v eno. Kraj, ki je žensko linijo naše družine tako povezoval. Nekaj je zašelestelo in v poltemi. Čeprav se ni nič videlo, sem lahko razločila obrise mojega fanta Svetana.
“Oh Svetan! Kako sem vesela, da si tu!” Položila sem mu glavo na kolena. Premaknil jo je. Tedaj me je grozno zabolelo v mojem znamenju v obliki kopita.
“Ali čutiš to? Ozračje postaja nemirno!”
“Čutim več kot ti!”
“Ne bova se sedaj prepirala. Pa še tvoja skrivnost se bo razkrila.”
“Nimam skrivnosti!”
“Ne laži mi!”
“Dogaja se!” Legla je na tla in se zvijala od bolečin. Svetan pa se je sklonil nad njo in jo poljubil. V tistem je na svet prilezel njun sin in za njim njuna hči. Sin je prišel ob zakriti luni, hči pa ob polni luni. Kaj če je prerokba resnična?! Kaj če se bo zgodilo, kot je rekel Aster babici in ona naprej?!
“Kako ju bova poimenovala?” jo je vprašal.
“Ti ju poimenuj.”
“Ravin in ...”
“Zarja!” ga je dopolnila. Zvon je odbil tri zjutraj. V tistem, ko je na svet prišla Zarja pa so se konji zbrali ob hrastu. Ni ji bilo jasno kaj se je dogajalo.
“Šel bom nazaj k Svetlobnikom!”
“Naj sama skrbim za otroka?!”
“Z menoj ne moreta, potrebujeta mamo.”
“Jaz pa potrebujem tebe.”
“Tajra, saj veš, da ne moreš dobiti vedno vse, kar hočeš.”
“Ali pri Svetlobnikih nimate nobene žene?”
“Ne! Konec debate! Ne bova se razgovarjala o tem kdo bo skrbel za otroka! Tebe pa ne morem vzeti s seboj, ker si to kar si!”
“Če sem to kar sem pa pojdi! Bom že poskrbela za otroka!” V tistem jo je še zadnjič poljubil. Odšel je. Odšel je moški, ki ga je ljubila in moški, ki je mislila, da je njen. Ampak ga želijo ti trapasti Svetlobniki. Preden je odšel je vsakemu dal še nekaj zavito v hrastovo deblo.
“To jima daj, ko dopolnita 6 let. Takrat bosta dovolj stara. In ne bodi žalostna. Vrnil se bom. Obljubljam ti!” Ampak se ni nikoli. Prelomil je obljubo, ko ga je najbolj potrebovala. Takrat je izgubila zaupanje v moške in se dokončno deformirala.
Otroka sta jokala, zeblo ju je. Pred prihodom na svet jima je naredila oblačila, ki ju je sešila le zaradi njiju. Prej mu je mislila dati otroka ampak se ne znajde ne v prostoru ne v času. Ampak ne glede na to, da jih je zapustil je vedno verjela, da bo prišel. Prijela ju je v naročje in gledala sta jo, ne kot novorojenčka ob katerih sem za nekaj trenutkov zapustila telo. Gledala sta jo, kot da vesta. Ne, samo Ravin. Zarja je žarela, Ravin pa je buljil vanjo. Uspavala ju je in šla med čredo konj ob gorah. Kmalu sta zaspala, ona pa je premišljevala. Nekaj pa ji ni šlo v glavo. Ali se je vladarica konj že skotila? Ni vedela. Nihče ni vedel. V tej noči ni nihče še pisnil ne. Še škrjanec si ni upal niti pisniti, kar je pomenilo, da se dogaja nekaj velikega, saj je zaradi tega škrjanca veliko noči prebedela. Iz grmovja se je ponovno pokazal Svetan.
“Vzemi otroka,” mu je rekla.
“Ne!”
“Tisa je rekla, da bo ta otrok najbolj varen ob tebi. Z njim boš varen. Ne bodo te vrgli iz plemena!” Na koncu se je le vdal. Ob njegovem odhodu, jo je v srcu stisnilo, da se je zgrudila na tla. Do nje je prišla Astra in jo bodrila. Položila ji je glavo na kolena in nekaj govorila z deklico v njenem naročju. Kar ji ni šlo v glavo, je bilo, kako da je ni razumela. Deklica pa je nekaj rekla ampak ne z besedami, kretnjami ali čim podobnim, ampak z nečim, kar poveličuje vsakega. Prišle so Sestre in poskrbele za novorojenčka. Vse so bile navdušene.


No upam, da vam je všeč.
Lyyyy
Heart