Pisalnica
Zaženem se s vso svojo močjo. Tudi ostali so začeli. Liam teka poleg mene Lenan korak pred mano, odspredaj pa Zyx. Punca katera se sploh ni imela priložnosti predstavilti šprinta meter za nama.
Po par sekundah pritečemo do prvih over. Element magije. Moj elemnt. Element, ki naj bi prevaral tvoj um in izpoljnjeval nemogoče.
Kljub strašni situaciji se nasmehnem. Pred nami se pojavi velika pošast. Podrobno jo opazujem dokler ne najdem tistega kar sem iskala. Verige okoli vratu in oblačila pošasti se pri ramah nesmiselno zlivajo zato zavpijem ostalim. “Samo ILUZIJA je! Gremo naprej!” Ostali pokimajo, nato brez zadržkov stečemo v iluzijo.
Upam da se ne motim.
Oddihnem si. Za nami je le še meglica. Trudoma se prebijemo še skozi zadnje ovire.
Zdaj je na vrsti Lenan. Območje zraka. Vse se gre o eleganci in hitrosti.
Zrakonoska nam pomigne naj ji sledimo, ter elegantno švigne mimo ovir. Nerodno sledim, vendar najdem ritem ter dohitim njen tempo. Tudi neznanka,ki se nam je pridružila, se je podobno kot Lenan zlila z zrakom. Navsezadnje je državna prvakinja.
Voda. Nepredvidljivost in zvestoba.
Zaskrbljeno ugotovim da nimamo nobene nimfe, a pomiri me Lenan ki nam pogumno pokima. Ker še vedno ni dovoljena uporaba elementov, se moramo najti v hitrosti in moči.
“AGH!” Za sobo zaslišim glas, katerega sem slišala prineznanki. Njena noga je zataknjena za oviro pri kateri bi bila potrebna nekogaršnjeva pomoč. Moja pomoč. Točno tega sem se bala.
Izbrati bom morala.
Voda je o zvestobi, a lahko ostanem zvesta svoji ekipi. Ali sem lahko zvesta ostalim trem, namesto punci ki me leže roti za pomoč?
Za sekundo ujamem Lenanin zaskrbljen pogled. Čeprav se ne poznava dolgo, spoznam, da sem se nanjo zanašala veliko bolj kot se zavedam.
“Oprosti.” Šepnem padli punci.
Prezrem njen obupan pogled in stečem za ostalimi. Krivda me žre od znotraj, prav tako njeno strmenje.
Toda vem da moram naprej. Že vse življenje čakam na to.
Preden se zavem smo že v drugem območju.
Narava. Mir in sožitje.
Tudi nobenega kamija nimamo (naravonosca). Že spet se bomo morali znajti na naših spretnostih.
Podamo se v džunglo ovir in odbijamo vijalke in rastline, ki se nam poskušajo oviti okoli udov. Pred nas se spusti cvet, neonsko oranžne barve. Cvetovi se počasi začnjejo odpirati, vsi pričakujemo najhujše. “Ne dihajte!” Zyx zavpije. Plinska cvetnica. En dih te popolnoma onesposobi.
Ker niti orožje ni bilo dovoljeno, smo se izmuznili mimo ter se izognili ostalim grožnjam območja.
Odgrnemo zadnji šop listja in odkrijemo naslednji odsek.
Ogenj. Neobvladljiv in poraben.
Vsi se obrnemo proti Liamu in brez pomisleka stečemo za njim. Naenkrat se znajdemo v vročem peklu z ognjenimi zidovi. Vroč zrak nam žge kožo, in nas duši.
Up mi ponovno prebudi hladna roka, s katero me Lenan spodbude. Pokaže mi naj zadržujem zrak, čeprav na njenem obrazu vidim grozo. Ona je najbolj odvisna od zraka med nami.
Vročino prereže Liamov žvižg, in nas spomni na odštevajoče sekunde na uri. Ognjenosec pokaže na odprtino v ognju in željni zrakaskoraj skočimo skoznjo. Preden pa uspem stopiti naprej me za obleko potegne roka.
Osuplo pogledam in za seboj vidim Liamov obraz. Ali me res misli izdati? Udarim ga po ličnici, preden pride do besede. V očeh zagledam besen ogenj, a hitro zamre, zato sledim njegovemu pogledu. Zdaj vem zakaj me je ustavil, zato mu zamrmam nekaj v opravičilo.
Skozi plamene se svetlika lava. Liam mi je rešil življenje.
“Ne glej tako presenečeno.” Pove preden me potegne za seboj po vročih kamnitih ploščah, ki prekrivajo lavo. Previdno skačemo preko oslabelih plošč.
Končno pridemo do dežele duhov. Podzemlje. Mirno in tiho.
Tokrat vodi Zyx. Prvo povelje je ukazal brez besed, ko si je pritisnil kazalec ob ustnice češ naj bomo tiho. Neslišno smo mu sledili, vse je bilo v neslišnih korakih. Še vedno nismo upočasnili, čas je še kar tekel.
S kotičkom očesa, opazim modrikasto svetlobo oziroma more, ki prebivajo tukaj.
Po hrbtu me zmrazi ko mi na uho dahne hladen šepet. Zvoki so nerazumljivi, a vendar dovolj da me pretresejo. Pohitim do Lenan, ter jo primem za roko, da bi se spomnila živega sveta. Ob dotike se zdrzne, nato pa me hvaležno pogleda in se me še močneje oklene. Njene roke so hladne, toda toplejše od zraka.
Hitimo čez opustošeno deželo, dihamo pa mirno, da smo v skladu z lastnostmi podzemlja. Skoraj se ne zavem minulega časa, dokler ne pridemo na cilj.
Oddahnem si in veselo vzklinem. Tudi publika, ter ostali iz ekipe navdušeno vpijejo in ploskajo.
Pogledam na čas, ki je nehal odštevati eno minute pred koncem. Prejšnjo ekipo smo prehiteli za kar pol minute.
Takrat se tudi zavem bolečine v mišicah. Skoraj deset minut teka me je izmučilo, še bolj pa misel da je to šele začetek.
Takrat se tudi zavem, da se še kar oklepam Lenanine roke. Ujamem njen pogled ter se obrnem, da bi zakrila rdečico.
Po par sekundah pritečemo do prvih over. Element magije. Moj elemnt. Element, ki naj bi prevaral tvoj um in izpoljnjeval nemogoče.
Kljub strašni situaciji se nasmehnem. Pred nami se pojavi velika pošast. Podrobno jo opazujem dokler ne najdem tistega kar sem iskala. Verige okoli vratu in oblačila pošasti se pri ramah nesmiselno zlivajo zato zavpijem ostalim. “Samo ILUZIJA je! Gremo naprej!” Ostali pokimajo, nato brez zadržkov stečemo v iluzijo.
Upam da se ne motim.
Oddihnem si. Za nami je le še meglica. Trudoma se prebijemo še skozi zadnje ovire.
Zdaj je na vrsti Lenan. Območje zraka. Vse se gre o eleganci in hitrosti.
Zrakonoska nam pomigne naj ji sledimo, ter elegantno švigne mimo ovir. Nerodno sledim, vendar najdem ritem ter dohitim njen tempo. Tudi neznanka,ki se nam je pridružila, se je podobno kot Lenan zlila z zrakom. Navsezadnje je državna prvakinja.
Voda. Nepredvidljivost in zvestoba.
Zaskrbljeno ugotovim da nimamo nobene nimfe, a pomiri me Lenan ki nam pogumno pokima. Ker še vedno ni dovoljena uporaba elementov, se moramo najti v hitrosti in moči.
“AGH!” Za sobo zaslišim glas, katerega sem slišala prineznanki. Njena noga je zataknjena za oviro pri kateri bi bila potrebna nekogaršnjeva pomoč. Moja pomoč. Točno tega sem se bala.
Izbrati bom morala.
Voda je o zvestobi, a lahko ostanem zvesta svoji ekipi. Ali sem lahko zvesta ostalim trem, namesto punci ki me leže roti za pomoč?
Za sekundo ujamem Lenanin zaskrbljen pogled. Čeprav se ne poznava dolgo, spoznam, da sem se nanjo zanašala veliko bolj kot se zavedam.
“Oprosti.” Šepnem padli punci.
Prezrem njen obupan pogled in stečem za ostalimi. Krivda me žre od znotraj, prav tako njeno strmenje.
Toda vem da moram naprej. Že vse življenje čakam na to.
Preden se zavem smo že v drugem območju.
Narava. Mir in sožitje.
Tudi nobenega kamija nimamo (naravonosca). Že spet se bomo morali znajti na naših spretnostih.
Podamo se v džunglo ovir in odbijamo vijalke in rastline, ki se nam poskušajo oviti okoli udov. Pred nas se spusti cvet, neonsko oranžne barve. Cvetovi se počasi začnjejo odpirati, vsi pričakujemo najhujše. “Ne dihajte!” Zyx zavpije. Plinska cvetnica. En dih te popolnoma onesposobi.
Ker niti orožje ni bilo dovoljeno, smo se izmuznili mimo ter se izognili ostalim grožnjam območja.
Odgrnemo zadnji šop listja in odkrijemo naslednji odsek.
Ogenj. Neobvladljiv in poraben.
Vsi se obrnemo proti Liamu in brez pomisleka stečemo za njim. Naenkrat se znajdemo v vročem peklu z ognjenimi zidovi. Vroč zrak nam žge kožo, in nas duši.
Up mi ponovno prebudi hladna roka, s katero me Lenan spodbude. Pokaže mi naj zadržujem zrak, čeprav na njenem obrazu vidim grozo. Ona je najbolj odvisna od zraka med nami.
Vročino prereže Liamov žvižg, in nas spomni na odštevajoče sekunde na uri. Ognjenosec pokaže na odprtino v ognju in željni zrakaskoraj skočimo skoznjo. Preden pa uspem stopiti naprej me za obleko potegne roka.
Osuplo pogledam in za seboj vidim Liamov obraz. Ali me res misli izdati? Udarim ga po ličnici, preden pride do besede. V očeh zagledam besen ogenj, a hitro zamre, zato sledim njegovemu pogledu. Zdaj vem zakaj me je ustavil, zato mu zamrmam nekaj v opravičilo.
Skozi plamene se svetlika lava. Liam mi je rešil življenje.
“Ne glej tako presenečeno.” Pove preden me potegne za seboj po vročih kamnitih ploščah, ki prekrivajo lavo. Previdno skačemo preko oslabelih plošč.
Končno pridemo do dežele duhov. Podzemlje. Mirno in tiho.
Tokrat vodi Zyx. Prvo povelje je ukazal brez besed, ko si je pritisnil kazalec ob ustnice češ naj bomo tiho. Neslišno smo mu sledili, vse je bilo v neslišnih korakih. Še vedno nismo upočasnili, čas je še kar tekel.
S kotičkom očesa, opazim modrikasto svetlobo oziroma more, ki prebivajo tukaj.
Po hrbtu me zmrazi ko mi na uho dahne hladen šepet. Zvoki so nerazumljivi, a vendar dovolj da me pretresejo. Pohitim do Lenan, ter jo primem za roko, da bi se spomnila živega sveta. Ob dotike se zdrzne, nato pa me hvaležno pogleda in se me še močneje oklene. Njene roke so hladne, toda toplejše od zraka.
Hitimo čez opustošeno deželo, dihamo pa mirno, da smo v skladu z lastnostmi podzemlja. Skoraj se ne zavem minulega časa, dokler ne pridemo na cilj.
Oddahnem si in veselo vzklinem. Tudi publika, ter ostali iz ekipe navdušeno vpijejo in ploskajo.
Pogledam na čas, ki je nehal odštevati eno minute pred koncem. Prejšnjo ekipo smo prehiteli za kar pol minute.
Takrat se tudi zavem bolečine v mišicah. Skoraj deset minut teka me je izmučilo, še bolj pa misel da je to šele začetek.
Takrat se tudi zavem, da se še kar oklepam Lenanine roke. Ujamem njen pogled ter se obrnem, da bi zakrila rdečico.
Moj odgovor:
.png "Druščina 4"){kind=small}
girlie15
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
nezadovoljstvo glede sebe
Živjo.
Sem punca, stara 16 let. Pri sebi zadnje čase opažam, da imam velik problem sama s seboj oz. z mojim izgledom.
Začnimo pri teži. Visoka sem okoli 162cm in kar nekaj časa sedaj sem imela konstantno težo 55kg. Že to se mi je zdelo veliko in sem hotela težo spraviti pod 50kg. Ko sem se s seboj končno sprijaznila in se začela imeti rada, pa BUM se zredim na kar 58kg. To se mi zdi ogromno. Ne morem brez da se vsak dan stehtam. Opažam različno, ko sem napeta imam 58kg, kakšen dan celo 56kg. Ne vem zakaj moja teža tako niha. Če mi tehtnica pokaže kilograme s katerimi nisem zadovoljna, se včasih celo zjokam, vedno pa imam zato slab dan. Mogoče je to povezano tudi s tem da sem pred nekaj meseci začela redno teči, ravno zato da bi ostala v formi in pridobila kondicijo (pa tudi da bi shujšala). Morda pridobivam mišično maso, a s seboj nisem zadovoljna. Med tekom se počutim res odlično, ker počnem nekaj zase, ampak ali je cena vredna tega da se bom zredila?
Druga težava pa je samopodoba v družbi. Na splošno sem bolj tiha in umirjena punca, a to ne pomeni da se ne znam sprostiti. Vsi s katerimi se družim največ časa vejo da znam biti tudi glasna in zabavna. S tistimi pravimi prijateljicami se res sprostim, a med sošolci in razredom pač ne morem biti taka da se kar obrnem eno vrsto nazaj k fantom in se začnem pogovarjat. Želim biti bolj sponatana, ampak ali bom potem to še vedno jaz?
Tretjič. Opažam vse ko si podobne starosti kot jaz, in veliko jih je skupaj. So pač poparčkani. Sošolke mi razlagajo kako si cele dneve pišejo s fanti. Kako hodijo na pijače skupaj z njimi. Kako grejo skupaj žurat ob vikendih. Jaz pa se borim le s to šolo in se non stop učim. Daleč od tega da ne bi že v preteklosti izvedela da sem bila kakšnemu fantu všeč, bila sem všeč že kar nekaj fantom. Ampak takrat smo bili majhni. Že sedaj si mi zdi malo zgodaj, da bi imela fanta. A, ob enem si ga želim. Tudi jaz želim biti del tega. Nisem še imela prvega poljuba, malo mi je nerodno. Nekako imaš prvi poljub pri 13, 14. Zato sem verjetno kriva sama, lahko bi bila skupaj s kom, a tega nisem hotela. Govorim si fokus mora biti na šoli. Morda pa delam napako. Jaz si želim spoznati fanta, ki me bo imel zares rad. Jaz nočem teh kratkih situationshipov in ne vem česa vsega. Jaz želim da bi me nekdo imel rad tako zares. Tako da bi mi prinesel rože, ne pa ponudil cigareta. Tako, da bi me povabil na kavo, ne pa v klub žurat. Tako, da bi me peljal v hribe, ne pa k sebi domov. Nekoga ki me bi čakal da sem pripravljena jaz. Nekako ne vem če to v tem svetu še obstaja. Za sedaj sem ugotovila le to da so vsi fantje isti. Iščim tak old love style, nekaj posebnega. Fanta s katerim bom skupaj dalj časa in ne le eno noč.
Ali ima kdo morda kakšen nasvet glede mojih problemov? Hvala vam če boste sploh prebrali. Če si kdo v današnjem svetu vzame 2minutki da prebere tako dolgo objavo.
Sem punca, stara 16 let. Pri sebi zadnje čase opažam, da imam velik problem sama s seboj oz. z mojim izgledom.
Začnimo pri teži. Visoka sem okoli 162cm in kar nekaj časa sedaj sem imela konstantno težo 55kg. Že to se mi je zdelo veliko in sem hotela težo spraviti pod 50kg. Ko sem se s seboj končno sprijaznila in se začela imeti rada, pa BUM se zredim na kar 58kg. To se mi zdi ogromno. Ne morem brez da se vsak dan stehtam. Opažam različno, ko sem napeta imam 58kg, kakšen dan celo 56kg. Ne vem zakaj moja teža tako niha. Če mi tehtnica pokaže kilograme s katerimi nisem zadovoljna, se včasih celo zjokam, vedno pa imam zato slab dan. Mogoče je to povezano tudi s tem da sem pred nekaj meseci začela redno teči, ravno zato da bi ostala v formi in pridobila kondicijo (pa tudi da bi shujšala). Morda pridobivam mišično maso, a s seboj nisem zadovoljna. Med tekom se počutim res odlično, ker počnem nekaj zase, ampak ali je cena vredna tega da se bom zredila?
Druga težava pa je samopodoba v družbi. Na splošno sem bolj tiha in umirjena punca, a to ne pomeni da se ne znam sprostiti. Vsi s katerimi se družim največ časa vejo da znam biti tudi glasna in zabavna. S tistimi pravimi prijateljicami se res sprostim, a med sošolci in razredom pač ne morem biti taka da se kar obrnem eno vrsto nazaj k fantom in se začnem pogovarjat. Želim biti bolj sponatana, ampak ali bom potem to še vedno jaz?
Tretjič. Opažam vse ko si podobne starosti kot jaz, in veliko jih je skupaj. So pač poparčkani. Sošolke mi razlagajo kako si cele dneve pišejo s fanti. Kako hodijo na pijače skupaj z njimi. Kako grejo skupaj žurat ob vikendih. Jaz pa se borim le s to šolo in se non stop učim. Daleč od tega da ne bi že v preteklosti izvedela da sem bila kakšnemu fantu všeč, bila sem všeč že kar nekaj fantom. Ampak takrat smo bili majhni. Že sedaj si mi zdi malo zgodaj, da bi imela fanta. A, ob enem si ga želim. Tudi jaz želim biti del tega. Nisem še imela prvega poljuba, malo mi je nerodno. Nekako imaš prvi poljub pri 13, 14. Zato sem verjetno kriva sama, lahko bi bila skupaj s kom, a tega nisem hotela. Govorim si fokus mora biti na šoli. Morda pa delam napako. Jaz si želim spoznati fanta, ki me bo imel zares rad. Jaz nočem teh kratkih situationshipov in ne vem česa vsega. Jaz želim da bi me nekdo imel rad tako zares. Tako da bi mi prinesel rože, ne pa ponudil cigareta. Tako, da bi me povabil na kavo, ne pa v klub žurat. Tako, da bi me peljal v hribe, ne pa k sebi domov. Nekoga ki me bi čakal da sem pripravljena jaz. Nekako ne vem če to v tem svetu še obstaja. Za sedaj sem ugotovila le to da so vsi fantje isti. Iščim tak old love style, nekaj posebnega. Fanta s katerim bom skupaj dalj časa in ne le eno noč.
Ali ima kdo morda kakšen nasvet glede mojih problemov? Hvala vam če boste sploh prebrali. Če si kdo v današnjem svetu vzame 2minutki da prebere tako dolgo objavo.
