Hy. Ker so počitnice, sem se odločila danes objaviti še eno mojo zgodbo. In sicer Fire and Ice! Uživajte v branju, ter lahkajte in komentirajte, če vam je všeč.
P.S. Ta del je bolj napet ;)




~OLIVIA~

Z Chloe sediva vsaka v svojem naslonjaču in zreva v prazno. Nasproti naju sedita Tim in Tom, ki niti ne trzneta. Joj, sovražim te trenutke, ko nihče nima nič za povedati. Nekaj moram reči, da ne bo tako neprijetno.
»Kako je tukaj? Mislim, v tem magičnem svetu?« Vprašam.
»V bistvu je super!« Se iz zamišljanja zbudi Tim.
»No, ni tako slabo«, pripomni Tom in se pretegne na stolu. »Zdaj je zaradi Lorda teme veliko bolj grozno in temačno« še doda.
Tim prikima v znak strinjanja. Nekaj časa smo se še pogovarjali, ko Tim vpraša:
»Ali je vama v redu tu?«
»Seveda! Krasno je« mu odgovorim. »Kako se pa tebi zdi, Chloe?«
Ni odgovora.
»Chloe?! Chloe?!«
Spet ni odgovora. Ozrem se za ramo in jo vidim kako hodi proti … proti … oknu!
»Chloe, se ti je zmešalo?!«
Ne zmeni se. Še vedno hodi proti oknu in se ne ozre. Siloma vstanem in se postavim pred njo.
»Dovolj heca! Takoj nehaj!«
Ne ustavi se. Zaleti se vame in me podre na tla. Še vedno hodi proti oknu. Kaj se dogaja? To definitivno ni Chloe. Nekaj ni v redu.
»Emmm … Olivia, je to normalno?« me vpraša Tim in pokaže na Chloe.
Sklanja se proti oknu!
»Neeeee!!«
Noge se mi začnejo dvigovati in z vso hitrostjo teči proti njej. Srce mi razbija, ko tečem. Vem, da je le nekaj metrov, a zame je občutek kot, da bi tekla že več ur. Roko stegnem proti njeni majici in jo poskušam ustaviti. Chloe stopi še bolj naprej in … Prepozno je! Stegne se čez okno in začne padati proti tlom. Vse se odvija zelo počasi; kriki prestrašenih vilincev mi odmevajo v glavi. Po licu mi spolzi debela solza. Konec je. Zaprem veke ter počasi izdihnem.
»Počivaj v miru.« še rečem s solzami v očeh.
Ne morem verjeti. Res je konec. Počasi se ozrem skozi okno. Chloe še vedno pada. Kaj naj naredim, nimam dovolj časa?! Zagledam modre iskrice. Kaj?! Iskrice se nabirajo okoli padajoče Chloe. Kaj se dogaja?! Padanje se ustavi. Chloe lebdi v zraku in … in me gleda.
»Olivia, kaj za vraga se dogaja?!«
Ne morem si pomagati, da se ne bi nasmehnila. Živa je! Preživela je padec! Ne … ne mogoče. A še vseeno se dogaja. Vsa presenečena in zbegana me pogleda. Jaz pa se ji le nasmehnem.


~CHLOE~

Spet se zavem vsega. Ne razumem, zakaj je Olivia tako vesela. Saj le lebdim v zraku. Čakaj, kaj?! Lebdim! O moj bog! Na pomoč! Počasi iskrice okoli mene začnejo izginjati. Ponese me do gozdnih tal, ki so prekrita z mahom in listjem. V glavi mi začne brneti in cviliti.
»Aaa, kaj se dogaja?! Neeee!!«
»Ni še konec. Pripravi se!«
Aaaa! Kaj? Glas mi odmeva v glavi. Mislim, da mi jo bo razneslo.
»Ni še konec. Našel vaju bom« Neeee!!



~OLIVIA~

»Chloe, živa si! Chloe!?«
Ka … kaj?! Negibna leži na tleh. Slišim njeno dihanje, to pomeni da je še živa. Noge me ponesejo do njenega negibnega telesa. Stresam jo za ramena, a se ne zbudi.
»Prosim, zbudi se« rečem tiho.
Solza mi spolzi po že tako mokrem licu. Pristane na njenih prsih. V isti stotinki sekunde odpre oči. Vse je v redu! Še sreča!
»Joj, kako sem se bala« rečem vsa prestrašena »Najprej padeš, potem pa to! Kaj se dogaja?!«
Z izbuljenimi očmi in bledim obrazom me gleda naravnost v čelo.
»Chloe?! Joj, ne že spet!«
Takrat pomežikne in njena koža spet postane normalne barve.
»O … O ... Olivia, videla sem ga« reče še vedno v šoku.
»Koga?« zbegano vprašam.
»LORDA TEME.«


°NEKAJ UR KASNEJE°

»Kako to misliš, da si ga videla?« vpraša že vsaj 100-tič Tim.
Chloe si je do tedaj že opomogla in je spet na nogah. Zdaj poskušamo razvozlati, kaj se je pravzaprav dogaja.
»Saj sem ti povedala. Tukaj sem bila z vami, ko so mi misli same od sebe začele uhajati. Videla sem njegov obraz in klical me je. Nisem se mogla upreti. Samo hodila sem naravnost. Zavedala sem se kaj delam, a nisem mogla nehati. Nevidna sila mi je to preprečevala. Ko sem začela padati, sem si v misli nekako pričarala lepe spomine. Takrat so nastale iskrice in me rešile.«
»Čakaj, kakšne barve so bile iskrice?« se vmeša Tom in napravi resen pogled.
»Modre, zakaj?«
»Aktivirala si se …« počasi pove.
»Kaj?« rečeva obe v en glas.
»Varuhi se morajo aktivirati. Nimajo od nekdaj svojih moči. No, imajo jih le da še niso aktivirane« počasi začne razlagati »Vsakemu varuhu se pokažejo, ko je v hudi nevarnosti. Tebi so se zaradi padca«
»Kdaj se bodo pa meni?« se vmešam.
Takoj sem vedela, da je bilo to vprašanje neumno.
»Saj si slišala. KO-BOŠ-V-NEVARNOSTI!« reče spet stara Chloe.
Me veseli, da je spet enaka. Vem, da je bila nesramna, a te Chloe sem navajena. Mislim tudi, da me ona ne bi marala, če bi bila enaka kot ona. No, sedaj me že ne mara, ampak to morava narediti skupaj. Le zavila sem z očmi in bila tiho. Ampak globoko v sebi sem se smehljala. Mislim, res globoko. ;)



~CHLOE~

Še vedno sem pretresena zaradi tistega. Kaj če se vrne?! Kdo ve česa je zmožen?! Raje sem nehala razmišljati o tem in se posvetila pomembnejšim stvarem.


°KAKŠNO URO KASNEJE°

»Se kaj bolje počutiš?« me vpraša Olivia.
»Ja. Veliko bolje. Greva zdaj na pot?! Veliko časa sva zapravili.«
»Vidve kar. Tudi nama se nekam mudi …« reče Tom.
»Kaj res?! Kam pa?!« preden bi uspel nadaljevati mu Tom zamaši usta in nameni pogled #zapri#.
Izgleda je delovalo, saj je bil trenutek za tem Tim že tiho kot miška. Okej … Tole je bilo malo čudno. A kdo bi razumel fante? So najbolj nerazumljiva bitja v vesolju.
Naše srečanje se je tako končalo. Vsak je šel v svojo smer; Tim in Tom nekam kamor zagotovo sploh ne gresta, midve z Olivio pa poiskat ključ ljubezni.

Takole:blush: