Ko se punce preoblečemo in obujemo gremo ven na igrišče. Čeprav je dovolj toplo, da smo zunaj s sabo vzamem jopico, saj se hladi. Ko smo bili v nižjih razredih smo se pri športu učili iger kot so odbojka, nogomet in košarka. Zdaj osnove poznamo zato večino časa delamo na kondiciji in vajah za moč. Te igre igramo le občasno za zabavo. Po celotnih počitnicah moramo spet pridobiti na kondiciji zato gremo prvo teči. jaz zelo rada tečem in to počnem tudi v prostem času. Postavimo se na začetek poti in začnemo teči. Pot je makadamska vendar mi je bolj všeč kot asfalt. Standardna pot je dolga en kilometer, kar je ravno prav za ogrevanje. Sprva tečem počasneje, da ne prehitro izgubim moči. Vdih, izdih, vdih, izdih… Pazim na pravilno dihanje, saj me v drugem primeru včasih začne boleti prepona. Ostale punce so pred mano, vendar vem, da jih bom na koncu prehitela. Ko tečem se zmeraj sprostim in tek me nikoli ne psihično utrudi, nasprotno da mi še več energije. Nekatera dekleta že pešajo in jaz stečem mimo njih. Jane se še drži dobro, čeprav tudi ona že glasno sope. Pred mano je samo še eno dekle, ki ji gre, priznam, prav dobro. Do konca mi manjka samo še slabih sto metrov zato pospešim tempo. Sem že tik za njo in ko me opazi začne tudi ona delati večje korake. Z zadnjimi močmi se poženem v šprint ter jo prehitim. Hitro tečem do konca proge. V cilj pridem prva in čez deset sekund priteče tudi ona. Zasmejeva se in si dava petko.
» Bravo!« zadihano rečem. Nasmehne se mi. Takrat pa zaslišim nekoga, ki kriči:
» ajde Kate, tako se gre!« Namrščim se in pogledam okoli sebe. Na tribunah sedi skupina fantov in se smeji. Med njimi je tudi Cal, ki se široko reži.
» Kriss, čista nula« reče eden izmed njih. Dekle se obrne in jih zagleda. Obe sva že pošteno slabe volje in to je samo še vrh. Kriss se sladko nasmeje in jim pokaže sredinca. Fantje se spet zasmejejo vendar čez čas nehajo.
»Kriss ne oziraj se na njih. Zelo si se poboljšala in to je napredek« ji rečem. Pogleda me ter se mi hvaležno nasmehne.
» Hvala, Kate. Zelo prijazna si.«
Takrat pritečejo še druga dekleta, ki glasno sopihajo. Odpravimo se na igrišče in odločimo se, da bomo igrale rokomet. Fantje še zmeraj sedijo na tribunah, vendar vsaj komentirajo ne več. Igramo do zadnje minute ure in takrat smo vse dobre volje. Čeprav nismo z vsemi puncami najboljše prijateljice se na splošno dobro razumemo in to mi je zelo všeč.
__________________________
Nimam prav veliko za povedati tako da ne bm nekaj nakladala haha. upam da vam je bil tudi ta del ušeč in hvala vam za vse komentarje. sicer jih ni bilo ogromno vendar tako kot rada reče moja učiteljica zgodovine: kratko a sladko <3
Mini
» Bravo!« zadihano rečem. Nasmehne se mi. Takrat pa zaslišim nekoga, ki kriči:
» ajde Kate, tako se gre!« Namrščim se in pogledam okoli sebe. Na tribunah sedi skupina fantov in se smeji. Med njimi je tudi Cal, ki se široko reži.
» Kriss, čista nula« reče eden izmed njih. Dekle se obrne in jih zagleda. Obe sva že pošteno slabe volje in to je samo še vrh. Kriss se sladko nasmeje in jim pokaže sredinca. Fantje se spet zasmejejo vendar čez čas nehajo.
»Kriss ne oziraj se na njih. Zelo si se poboljšala in to je napredek« ji rečem. Pogleda me ter se mi hvaležno nasmehne.
» Hvala, Kate. Zelo prijazna si.«
Takrat pritečejo še druga dekleta, ki glasno sopihajo. Odpravimo se na igrišče in odločimo se, da bomo igrale rokomet. Fantje še zmeraj sedijo na tribunah, vendar vsaj komentirajo ne več. Igramo do zadnje minute ure in takrat smo vse dobre volje. Čeprav nismo z vsemi puncami najboljše prijateljice se na splošno dobro razumemo in to mi je zelo všeč.
__________________________
Nimam prav veliko za povedati tako da ne bm nekaj nakladala haha. upam da vam je bil tudi ta del ušeč in hvala vam za vse komentarje. sicer jih ni bilo ogromno vendar tako kot rada reče moja učiteljica zgodovine: kratko a sladko <3
Mini
Moj odgovor:
Sram me je
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
Stiska in ne znam se odpreti ljudem
Zadnje čase doživljam zelo veliko stisko zarafi pritiska v šoli saj mi nič več ne gre zato so thdi moji treningi odbojke slabši. problem je ker vedno ko se poskušam pogovoriti z ljudmi o mojih čutvih se potem počutim zelo ashamed in me je sram in to obžalujem. zgodilo se je, da sem se zelo slabo počutila na treingu odbojke in je to trener opazil in me vprašal kaj je. vsedla sem se in se z njim pogovarjala in mi je svetoval in pomagal in zdaj se počutim cel čas sramotno pred njim. zahvalila sem se mu 3x a vseeno me je sram in ne vem zakaj samo čudno je, zvija me v trebuhu ker sem mu to povedala. ne vem kako se naj soočim z njim. odbojko treniram zdaj drugo leto in dejansko nikoli nisem izvedela kdaj ima rojstni dan tako da kak je normalen način da vprašam kdaj ma rojstni dan ko bom na samem z njim da se mu zahvalim nekako?
Vprašanje
Kako ti je všeč nova rubrika Hormoni in demoni?
Zelo mi je všeč. To so teme, ki me zelo zanimajo.
(38)
Take vsebine so vedno dobrodošle. Všeč mi je.
(57)
Nič posebnega , že vse vem.
(20)



Pisalnica