Skozi glavo mi je švignila misel. Bila je hitra, komaj sem jo ujela s pogledom. Nato pa sem dojela: jutri je valeta. Plešem s Tommijem. Ob tej novici bi mi srce ponavadi začelo poskakovati po telesu, kot, da bi se mu zmešalo. Tokrat pa se ni niti premaknilo. Žalost me je ohromila. Moji so domov prišli hitro. Mama je šla v spalnico, vrata je zaklenila. Nisem mogla vstopiti. Oče je bil z njo, Ben pa je prišel težit meni. Pomislila sem na Lottie. Ah, kaj bi dala, da bi že nehala kuhati mulo in trmo, ampak bi mi pomagala. Vse bi dala za to. Bo že prišla k pameti. Hitro bo.
Zaslišala sem mamo, kako je odšla v kuhinjo. Stopnice so škripale pod njenimi koraki. Zaslišala sem njen glas.
"Hanna, pridi malce dol."
"Prihajam mami!"
Sem zavpila in stekla po stopnicah v kuhinjo, kjer je mama pekla meso in krompir. Sedela je za mizo in me gledala.
"No, jutri imaš valeto... In, ja, to je poseben dogodek, čeprav ni ravno tvoja... Podarjam ti te uhane, upam, da so ti všeč."
"Hvala!"
Sem rekla. Bila sem presenečena, mislila sem, da je pozabila na jutri. Mislila sem, da zanjo obstaja le še včeraj.
Stekla sem v svojo sobo in pomerila uhane. Bili so kot narejeni zame, res so mi pristajali. "Jutri je valeta," mi je odmevalo v glavi med razmišljanjem. Ja, jutri je valeta. Videla bom svojega fanta.
Dan mi je minil hitro, preveč hitro. Preveč sem sanjarila. Ampak, ne morem brez tega. Sanje so del mene, nikoli ne ne bodo zapustile. Če ne sanjam, ne morem živeti.
Zavedla pa sem se tudi, da lahko ostanem tudi brez Ghaaliba. Kaj če bom tudi brez njega? Kaj če ga izgubim? Je še sploh vredno živeti? Brez bratca, konja, prijateljice? Kaj je smisel življenja? Ni smisla. Ni ga.


*i*ahhh ratal mi je napisattttttt:grinning: no, drgač upsm da vm je ušeč<33 naslednji delčk dobite, ko se vrnem. lyy all:kissing_heart:*i*