23. DECEMBER (PO ŠOLI)
Hej, ti!" me iz zasanjanosti zbudi Quennie in me malenkostno udari po mojem novem temno zelenem puliju.
"Mhm?" zaspano odvrnem.
"Poskusi ostati budna," mi na uho zašepeta Quennie in del njenih temnih las pristane na mojih ramenih. "Saj veš, kako nas ima Darrisonova ves čas pod zelo budnim očesom."
"Oh, pozabila sem, da je tu," rečem. "Morda bo res bolje, da ne zaspim."
Čez nekaj trenutkov zopet zaslišim Quennijin glas: "Pravzaprav razumem, zakaj si skoraj zaspala. Ravnateljičin govor je res za umret dolgo ..."
"Eleanor, Quennie!" jo prekine globoki glas profesorice Darrison.
"Da?" nedolžno zine Quennie. Sama si pri tej profesorici tega ni bi upala. Menda so njene kazni zelo hude.
Darrisonova si temna očala prestavi med svoje kratke lase lisičje barve. Nato nama nameni jezni pogled in začne s pridigo: "Med proslavo se ne govori, in to velja tudi za vaju dve!"
Takrat nekaj prebudi mojo pozornost. Potem, ko se je Darrisonova nehala spravljati na naju s Quennie, je sledila igra. In na začetku je mala deklica v kratko obleki poda očetu svoj dnevnik. Vem, nič kaj poseben prizor. Ampak takrat sem občutila, kot se mi je to zdelo že znano. Oh ja, seveda! Zdaj sem se le spomnila!
Veste, Vicky je imela prav tako dnevnik. Kot se spomnim, je rekla, da vanj zapisuje res čisto vse. Prišepnila mi je tudi, da se tam skrivajo stvari, za kateri niti njeni starši ne vedo.
Kar me spominja na to, da bi bi bilo morda pametno pogledati v ta dnevnik. Zavedam se, da je dnevnik osebna stvar in da jo naj bi ga odpiral le avtor. Vendar tu gre za drugačno situacijo, in sicer lahko z dnevnikom razrešim umor. Kdo ve, kaj vse je dogajalo, ko nisem bila ob njej. Ne vem, ampak imam občutek, da bi mi ta dnevnik res pomagal razvozlati njen umor.
Vprašanje je le, kje je ta dnevnik.