Opeharjena se vrneva domov. Konja sta se lazila za nama. Pričakujem, da me bo mama skregala. A ko pridem domov, žalostno sedi pred kočico. "kaj je narobe?" Jo vprašam. "Vrači predvidevajo, da bodo v tem mesecu v gozd prilomastili ljudje! In midve greva že v petek. In zdaj je pondeljek! Vzeli bova tudi nekaj živali" Kaaaaaaaaaaaj?! Preselili se bomo? "ka-kam pa gremo?"vprašam s tresočo brado. "Na norveško. Eno pleme je nekdaj živelo tukaj in nas je sedaj povabilo. Vedno ostanemo povezani."
Opazujem konje, in se zavedam, da imam verjetno zadnjič možnost videti tako prekrasno sliko. Petek je. Čez uro odrinemo. Zaslišim trkanje na vrata. "bom jaz!" zakličem, ko mama že seže po kljuki.Pred vrati stoji Jonathan. Oni grejo v soboto. Kaki srečki! "vaša prikolica, Lia. Ti bom pomagal znositi stvari."
Pri nas so prikolice običajno isto zgrajene kot hiše;dve nadstropji, podolgovati, lesene in na kolesih. o, ja. Pravzaprav je enak samo materijal, iz katerega so.No, sedaj so v eno tako prikolico romale vse naše stvari. Nenadoma k mami pristpi eden od vračev. "sumimo, da morate vsi v tej uri oditi. Takoj! Podvizajte se!" in odšepal k mojim sosedom. Jonathan je prebledel. "bolje, da povem moji mami." Jaz hitro začnem zavezovati dva družinska konja. Lisa in še en drug družinski konj bosta jutri zamenjala tale dva.
Čez pol ure je tudi Jonathanova družina pripravljena.
Zdaj smo na poti iz gozda. S seboj smo vzeli par živali in enega vrača. Zaslišim eksplozijo. Znak, da so ljudje vstopili na naše ozemlje. A nisem mogla razmišljati, saj me je oslepelo sonce. V gozdu je bil vedno polmrak. Tukaj pa so bili sončni žarki neomejeni.
Že teden dni smo na poti. Imam kar nekaj za povedati. Zdi se mi, da je že bolj mrzlo. Mogoče pa se mi samo tako zdi. Prav tako sem popolnoma izgubljena. Pogrešam gozd. Mislila sem, d bom dolgo živela v gozdu.In ne samo do svojega enajstega leta. Z Jonathanom sva se precej zbližala, saj se nimam z nikomer drugim družiti. Zdaj držim vaeti in razmišljam...