Hej! :hugging: Končno je tukaj nov del!:smile: Tokrat je daljši, a ga prosim vseeno preberite.🥺:relieved: V prejšnjem delu so Hani kar naenkrat začele goreti roke, danes pa bo sprejela usodno odločitev.:scream: Več si preberite spodaj:

Tinkara je prestrašeno stekla iz sobe, Hana pa si je brez besed ogledovala gorečo roko. Nič je ni bolelo, v resnici so jo plameni prav prijetno božali po roki. Začudeno se je usedla na posteljo, ogenj pa je kmalu ugasnil. Bila je šokirana, ni vedela kaj naj si misli. Tedaj pa se ji je začelo svitati. Po glavi so ji hodili dogodki preteklih tednov: sanje o ognjeni vili, ki ji je povedala, da bo dobila moči, pogovori s Patrikom in bolezen. *i*Ja,*i* je pomislila, *i*začelo se je. Dobila bom svoje moči.*i* Usta so se ji razpotegnila v droben nasmešek, ki pa je kmalu ugasnil. Spomnila se je tete Beti in njenih besed: *i*Vedno te bom opazovala, in ko boš dobila svoje moči ti jih bom vzela*i* Spomnila se je tudi Tinkarinega zgroženega pogleda, ko je videla gorečo roko ter tega, ko je prestrašeno zbežala iz sobe. Začela se je zavedati, da s temi močmi spravlja v nevarnost sebe, svojo družino, prijatelje... Kaj, če kdaj zažge hišo? Kako močne so te moči? Jih sploh lahko nadzoruje? Kaj bo naredila teta Beti, ko ji jih bo hotela vzeti? Po glavi ji je rojila samo ena misel. Če hoče zaščititi vse, ki jih ima rada bo morala zbežati. Ni vedela kam in kako, vedela je samo, da mora. Nekaj znotra nje jo je prepričevalo v to. Začela je pakirati. Vzela je majhen nahrbtnik in vanj spravila odejo, pulover, nekaj vode in hrano. Nato pa je vzela list in svinčnik, ter nanj napisala pismo za družino:

*i*Očka, mami in Tinkara,
ko se boste zbudili me ne bo več. Odšla sem. Razlog za to je čuden, skoraj nevrjeten. Vaša odločitev je ali mi boste vrjeli ali ne. Že nekaj časa imam čudne sanje v katerih se mi je prikazala ognjena vila in mi povedala, da bom dobila moči. Vem, mislite si, da to ni nič takega. To sem mislila tudi jaz vse do dneva, ko sem zbolela. Takrat je prišla teta Beti. Tisti dan sem ugotovila, da je čarovnica, ki samo čaka, da mi bo vzela te moči, ki sem jih dobila danes. Preveč sem se razburila in kar naenkrat so mi začele goreti roke. Nočem vas vzpostavljati nevarnosti in moje srce mi pravi, da morem oditi. Raziskati moram vse o sebi in ko bom našla vse odgovore na moja vprašanja se bom vrila. Do takrat ne bodite preveč žalostni. Vedno bom z vami v mislih.
Hana*i*

Pismo je zložila in ga dala v kuverto. Ko je cela družina zaspala se je odtihotapila v spodnje nadstropje ter ga pustila na mizi v kuhinji. Po tiho se je preoblekla in stopila na mrzel zrak. Veter ji je mrši lase, na nebu pa je močno sijala polna luna. Še zadnjič se je ozrla proti domu. Obrisala si je solzo z lica in odhitela v noč.