*b**i*Albus*i**b*
"Ampak meni je to pero res všeč!" je Rory prekrižala roke na prsih in me očitajoče gledala. Vrnil sem ji pogled, le da je bil moj prej užaljen kot očitajoč. "Saj si nisem jaz izmislil tega pravila. In za toliko denarja bi dobila najmanj trideset sovjih ali pa vranjih peres." Masha je vzdihnila. "Upam, da je še kakšno tako!" Prečesala sva celo trgovino, a nisva našla nobenega, ki bi bil Hipogrifovi noči (Hipogrifova noč je ime, ki mu ga je nadel tisti, ki ga je naredil). Rory je bila videti vse bolj poklapana, zato sem rekel: "Lahko kupiva črnilnik in greva v Eylopovo sovje gnezdo, kjer bo zagotovo na tleh ležalo kakšno črno pero, ki ga boš lahko sama okrasila in bo še lepše kot to. Umetno okrasje je mogoče kupiti skoraj v vsaki bunkeljski trgovini za ustvarjanje."
Nekaj minut zatem sva že odkorakala iz trgovine in se napotila proti Eylopovem sovjem gnezdu. Ko sva vstopila, naju je obdalo oglušujoče skovikanje. Masha se je sklonila in pobrala čudovito, veliko črno pero. "Glej, Albus. In še tole. Poglej, kako sta lepa. Črno in belo. Črno z belim in belo z zlatim okrasjem. Ne bi bilo to lepo?"
"Čudovito. Greva kupit."
Prodajalka je bila zelo presenečena, ko sva ji prišla povedat, da želiva kupiti pero. Ko sva ji pojasnila, zakaj, pa se je nasmehnila. "Dam vama ju zastonj, a mi bosta nekaj pomagala. Vse kletke na levi strani mi bosta počistila."
"Jaz še ne hodim na Bradavičarko, Albus pa ne sme čarati, ker ni na akademiji. Povedal mi je." Prodajalka se je še širše nasmehnila. "Ministrstvo je spremenilo pravila. Poslušajta," je v roke vzela izvod Preroških novic. "*i*Ministrica za čaranje, Hermiona Granger, je pred kratkim določila nov zakon o čaranju nepolnoletnih oseb izven Bradavičarske akademije za čarovnice in čarovnike. 'Nepolnoletni čarovnik sme izven Bradavičarke uporabiti vse vrste gospodinjskih urokov, urok svetlobe, urok osnovnega priklica in odpoklica. Če se znajde v stiski, mu je dovoljeno poseči po katerem koli uroku, ki mu bo pri težavi pomagal, tudi vpričo bunkeljna oziroma osebe, ki ni zmožna čaranja...'*i* Tudi urok *i*polirais*i* je gospodinjski urok," se nama je nasmehnila še širše in pokazala zobe.
"Gospa, nimam še palice," se je oglasila Masha. "Bi lahko stekla ponjo in prišla, kakor hitro bom lahko?" Gospa je prikimala in Rory se je obrnila k meni. "Pridi, Albus."
*i*Kmalu pride naslednji del. Se opravičujem, ker veliko pišem (in še bom pisala) v Albusovem imenu. Kmalu bo del, ki ga pripoveduje kdo drug. Vaša Kinder Čokolada*i*
"Ampak meni je to pero res všeč!" je Rory prekrižala roke na prsih in me očitajoče gledala. Vrnil sem ji pogled, le da je bil moj prej užaljen kot očitajoč. "Saj si nisem jaz izmislil tega pravila. In za toliko denarja bi dobila najmanj trideset sovjih ali pa vranjih peres." Masha je vzdihnila. "Upam, da je še kakšno tako!" Prečesala sva celo trgovino, a nisva našla nobenega, ki bi bil Hipogrifovi noči (Hipogrifova noč je ime, ki mu ga je nadel tisti, ki ga je naredil). Rory je bila videti vse bolj poklapana, zato sem rekel: "Lahko kupiva črnilnik in greva v Eylopovo sovje gnezdo, kjer bo zagotovo na tleh ležalo kakšno črno pero, ki ga boš lahko sama okrasila in bo še lepše kot to. Umetno okrasje je mogoče kupiti skoraj v vsaki bunkeljski trgovini za ustvarjanje."
Nekaj minut zatem sva že odkorakala iz trgovine in se napotila proti Eylopovem sovjem gnezdu. Ko sva vstopila, naju je obdalo oglušujoče skovikanje. Masha se je sklonila in pobrala čudovito, veliko črno pero. "Glej, Albus. In še tole. Poglej, kako sta lepa. Črno in belo. Črno z belim in belo z zlatim okrasjem. Ne bi bilo to lepo?"
"Čudovito. Greva kupit."
Prodajalka je bila zelo presenečena, ko sva ji prišla povedat, da želiva kupiti pero. Ko sva ji pojasnila, zakaj, pa se je nasmehnila. "Dam vama ju zastonj, a mi bosta nekaj pomagala. Vse kletke na levi strani mi bosta počistila."
"Jaz še ne hodim na Bradavičarko, Albus pa ne sme čarati, ker ni na akademiji. Povedal mi je." Prodajalka se je še širše nasmehnila. "Ministrstvo je spremenilo pravila. Poslušajta," je v roke vzela izvod Preroških novic. "*i*Ministrica za čaranje, Hermiona Granger, je pred kratkim določila nov zakon o čaranju nepolnoletnih oseb izven Bradavičarske akademije za čarovnice in čarovnike. 'Nepolnoletni čarovnik sme izven Bradavičarke uporabiti vse vrste gospodinjskih urokov, urok svetlobe, urok osnovnega priklica in odpoklica. Če se znajde v stiski, mu je dovoljeno poseči po katerem koli uroku, ki mu bo pri težavi pomagal, tudi vpričo bunkeljna oziroma osebe, ki ni zmožna čaranja...'*i* Tudi urok *i*polirais*i* je gospodinjski urok," se nama je nasmehnila še širše in pokazala zobe.
"Gospa, nimam še palice," se je oglasila Masha. "Bi lahko stekla ponjo in prišla, kakor hitro bom lahko?" Gospa je prikimala in Rory se je obrnila k meni. "Pridi, Albus."
*i*Kmalu pride naslednji del. Se opravičujem, ker veliko pišem (in še bom pisala) v Albusovem imenu. Kmalu bo del, ki ga pripoveduje kdo drug. Vaša Kinder Čokolada*i*
Odgovori:
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Fajn je fuuul
1
Leanne
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
ful je fajn! pač itak pa v albusovem imenu pišeš, kr je trenutno tule nejbolj zanimivo. kot pisateljica in bralka te povsem razumem. drgač pa supr del! love your story! :heart::heart::heart::heart::heart::heart::heart::heart::heart::heart::heart::heart::heart::heart::heart::heart:
1
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
LOVAMMMMMMM:heart::heart::heart::heart::heart::heartpulse::heartpulse::heartpulse::heartpulse::two_hearts::two_hearts:
1
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Pa saj je tudi kot Albus lepo brati.
1
Moj odgovor:
girlie15
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
nezadovoljstvo glede sebe
Živjo.
Sem punca, stara 16 let. Pri sebi zadnje čase opažam, da imam velik problem sama s seboj oz. z mojim izgledom.
Začnimo pri teži. Visoka sem okoli 162cm in kar nekaj časa sedaj sem imela konstantno težo 55kg. Že to se mi je zdelo veliko in sem hotela težo spraviti pod 50kg. Ko sem se s seboj končno sprijaznila in se začela imeti rada, pa BUM se zredim na kar 58kg. To se mi zdi ogromno. Ne morem brez da se vsak dan stehtam. Opažam različno, ko sem napeta imam 58kg, kakšen dan celo 56kg. Ne vem zakaj moja teža tako niha. Če mi tehtnica pokaže kilograme s katerimi nisem zadovoljna, se včasih celo zjokam, vedno pa imam zato slab dan. Mogoče je to povezano tudi s tem da sem pred nekaj meseci začela redno teči, ravno zato da bi ostala v formi in pridobila kondicijo (pa tudi da bi shujšala). Morda pridobivam mišično maso, a s seboj nisem zadovoljna. Med tekom se počutim res odlično, ker počnem nekaj zase, ampak ali je cena vredna tega da se bom zredila?
Druga težava pa je samopodoba v družbi. Na splošno sem bolj tiha in umirjena punca, a to ne pomeni da se ne znam sprostiti. Vsi s katerimi se družim največ časa vejo da znam biti tudi glasna in zabavna. S tistimi pravimi prijateljicami se res sprostim, a med sošolci in razredom pač ne morem biti taka da se kar obrnem eno vrsto nazaj k fantom in se začnem pogovarjat. Želim biti bolj sponatana, ampak ali bom potem to še vedno jaz?
Tretjič. Opažam vse ko si podobne starosti kot jaz, in veliko jih je skupaj. So pač poparčkani. Sošolke mi razlagajo kako si cele dneve pišejo s fanti. Kako hodijo na pijače skupaj z njimi. Kako grejo skupaj žurat ob vikendih. Jaz pa se borim le s to šolo in se non stop učim. Daleč od tega da ne bi že v preteklosti izvedela da sem bila kakšnemu fantu všeč, bila sem všeč že kar nekaj fantom. Ampak takrat smo bili majhni. Že sedaj si mi zdi malo zgodaj, da bi imela fanta. A, ob enem si ga želim. Tudi jaz želim biti del tega. Nisem še imela prvega poljuba, malo mi je nerodno. Nekako imaš prvi poljub pri 13, 14. Zato sem verjetno kriva sama, lahko bi bila skupaj s kom, a tega nisem hotela. Govorim si fokus mora biti na šoli. Morda pa delam napako. Jaz si želim spoznati fanta, ki me bo imel zares rad. Jaz nočem teh kratkih situationshipov in ne vem česa vsega. Jaz želim da bi me nekdo imel rad tako zares. Tako da bi mi prinesel rože, ne pa ponudil cigareta. Tako, da bi me povabil na kavo, ne pa v klub žurat. Tako, da bi me peljal v hribe, ne pa k sebi domov. Nekoga ki me bi čakal da sem pripravljena jaz. Nekako ne vem če to v tem svetu še obstaja. Za sedaj sem ugotovila le to da so vsi fantje isti. Iščim tak old love style, nekaj posebnega. Fanta s katerim bom skupaj dalj časa in ne le eno noč.
Ali ima kdo morda kakšen nasvet glede mojih problemov? Hvala vam če boste sploh prebrali. Če si kdo v današnjem svetu vzame 2minutki da prebere tako dolgo objavo.
Sem punca, stara 16 let. Pri sebi zadnje čase opažam, da imam velik problem sama s seboj oz. z mojim izgledom.
Začnimo pri teži. Visoka sem okoli 162cm in kar nekaj časa sedaj sem imela konstantno težo 55kg. Že to se mi je zdelo veliko in sem hotela težo spraviti pod 50kg. Ko sem se s seboj končno sprijaznila in se začela imeti rada, pa BUM se zredim na kar 58kg. To se mi zdi ogromno. Ne morem brez da se vsak dan stehtam. Opažam različno, ko sem napeta imam 58kg, kakšen dan celo 56kg. Ne vem zakaj moja teža tako niha. Če mi tehtnica pokaže kilograme s katerimi nisem zadovoljna, se včasih celo zjokam, vedno pa imam zato slab dan. Mogoče je to povezano tudi s tem da sem pred nekaj meseci začela redno teči, ravno zato da bi ostala v formi in pridobila kondicijo (pa tudi da bi shujšala). Morda pridobivam mišično maso, a s seboj nisem zadovoljna. Med tekom se počutim res odlično, ker počnem nekaj zase, ampak ali je cena vredna tega da se bom zredila?
Druga težava pa je samopodoba v družbi. Na splošno sem bolj tiha in umirjena punca, a to ne pomeni da se ne znam sprostiti. Vsi s katerimi se družim največ časa vejo da znam biti tudi glasna in zabavna. S tistimi pravimi prijateljicami se res sprostim, a med sošolci in razredom pač ne morem biti taka da se kar obrnem eno vrsto nazaj k fantom in se začnem pogovarjat. Želim biti bolj sponatana, ampak ali bom potem to še vedno jaz?
Tretjič. Opažam vse ko si podobne starosti kot jaz, in veliko jih je skupaj. So pač poparčkani. Sošolke mi razlagajo kako si cele dneve pišejo s fanti. Kako hodijo na pijače skupaj z njimi. Kako grejo skupaj žurat ob vikendih. Jaz pa se borim le s to šolo in se non stop učim. Daleč od tega da ne bi že v preteklosti izvedela da sem bila kakšnemu fantu všeč, bila sem všeč že kar nekaj fantom. Ampak takrat smo bili majhni. Že sedaj si mi zdi malo zgodaj, da bi imela fanta. A, ob enem si ga želim. Tudi jaz želim biti del tega. Nisem še imela prvega poljuba, malo mi je nerodno. Nekako imaš prvi poljub pri 13, 14. Zato sem verjetno kriva sama, lahko bi bila skupaj s kom, a tega nisem hotela. Govorim si fokus mora biti na šoli. Morda pa delam napako. Jaz si želim spoznati fanta, ki me bo imel zares rad. Jaz nočem teh kratkih situationshipov in ne vem česa vsega. Jaz želim da bi me nekdo imel rad tako zares. Tako da bi mi prinesel rože, ne pa ponudil cigareta. Tako, da bi me povabil na kavo, ne pa v klub žurat. Tako, da bi me peljal v hribe, ne pa k sebi domov. Nekoga ki me bi čakal da sem pripravljena jaz. Nekako ne vem če to v tem svetu še obstaja. Za sedaj sem ugotovila le to da so vsi fantje isti. Iščim tak old love style, nekaj posebnega. Fanta s katerim bom skupaj dalj časa in ne le eno noč.
Ali ima kdo morda kakšen nasvet glede mojih problemov? Hvala vam če boste sploh prebrali. Če si kdo v današnjem svetu vzame 2minutki da prebere tako dolgo objavo.



Pisalnica