1. poglavje: Neznana številka

Ko mi je telefon prvič zavibriral, sem samo pogledala na zaslon in ga odložila nazaj na mizo. Bilo je 22.36 in ravno sem se spravljala spat. Na zaslonu je pisalo, da imam novo sporočilo, ampak številke nisem poznala. Ponavadi ne odpiram sporočil neznanih številk, zato sem ga hotela samo ignorirati, vendar me je nekaj vseeno premamilo. Odprla sem ga in prebrala: »Lahko noč, Laura.« Za nekaj sekund sem samo gledala v telefon. Kako je nekdo, ki ga sploh ne poznam, vedel moje ime? Najprej sem pomislila, da gre za kakšno neumno potegavščino. Mogoče je kdo iz šole dobil mojo številko in se zdaj zabava. Zato sem napisala: »Kdo si?« Pojavile so se tri pikice, kot da oseba tipka. Čakala sem. Pojavile so se spet. Potem pa nič. Odložila sem telefon in se odločila, da bom pozabila na vse skupaj.

Naslednje jutro sem skoraj že mislila, da sem si vse skupaj preveč gnala k srcu. Ko sem se zbudila, sem preverila telefon, ampak novega sporočila ni bilo. Številka je bila še vedno tam, zato sem jo hotela blokirati, vendar sem si premislila. Ne vem zakaj. Mogoče zato, ker sem bila preveč radovedna. V šoli sem o tem povedala Tini in seveda se je začela smejati. »Laura, mogoče imaš skrivnega oboževalca,« je rekla in me dregnila v ramo. Tudi sama sem se nasmehnila, čeprav mi v resnici ni bilo smešno. Nekaj pri tistem sporočilu mi ni dalo miru. Predvsem to, da je oseba napisala samo moje ime. Brez vprašanja, brez razlage. Kot da je želela samo preveriti, ali bom odgovorila.

Tistega večera sem bila doma in delala domačo nalogo, ko mi je telefon spet zavibriral. Tokrat sem ga takoj pogledala. Spet ista številka. Sporočilo je bilo kratko: »Danes si bila v modri majici.« Pogledala sem svojo majico. Bila je modra. Za nekaj sekund sem samo sedela in strmela v zaslon. Potem sem poklicala Tino in ji vse povedala. Tokrat se ni smejala. »Okej … to je pa malo čudno,« je rekla. Prvič tisti dan sem imela občutek, da nisem edina, ki se ji vse skupaj zdi nenavadno. Napisala sem: »Kje si?« Odgovora ni bilo. Potem sem napisala še: »Kako me poznaš?« Tokrat je odgovor prišel takoj. »Bolj, kot misliš.«

Tina je rekla, naj številko blokiram, in tokrat sem jo poslušala. Številko sem blokirala in telefon odložila na mizo. Čez nekaj minut sem se poskušala zamotiti z učenjem, kot da se ni zgodilo nič. Ko sem šla spat, sem se še enkrat spomnila na sporočila, ampak sem bila preveč utrujena, da bi o njih razmišljala. Umila sem si zobe, ugasnila luč in legla v posteljo. Ravno ko sem zaprla oči, sem zaslišala vibriranje telefona. Najprej sem pomislila, da je Tina, potem pa sem se spomnila, da sem številko blokirala. Počasi sem segla po telefonu in pogledala zaslon.

Novo sporočilo.

Ista številka.

»Blokiranje ne pomaga.«

Obsedela sem na postelji in nekaj časa nisem vedela, kaj naj naredim. Potem sem opazila, da je prišlo še eno sporočilo.

»Ampak brez skrbi. Danes ti ne bom več pisal.«

Za trenutek sem si oddahnila.

Potem pa je prišlo še zadnje.

»Jutri pa ne obleci rdeče.«