Pisalnica
Mogoče, mogoče, tega ne bi smela storiti. A vedno so mi očitali impulzivnost, prehitro, da skočim brez, da bi preverila kako globoka je voda. Hja v mojih bazenih sploh ni vode, preveč so stari. Popokane ploščice, vode niti ne bi zadržale prelila se bi in s klorom uničila tla. Nekdo pač mora misliti na naravo.
Nekdo mora pobrati smeti in jih stlačiti v vreče, brez skrbi so biorazgradljive, nekdo mora poskrbeti za te osamljene kraje, za katere nobenemu ni mar. Kot ta osamljen zdraviliški kompleks, vožnja je dolga in če ne pohitim se pojavijo neprijetne vonjave, a vendar razgled…
Ti gorski vrhovi, ki se vzpenjajo v nebo, me dobrohotno ščitijo pred tornadi in lenuhi. Kako rada prihajam na ta kraj, svež gorski zrak, vrhovi smrek, ki ščitijo pred pogledi in narava, ki si jemlje nazaj kar je njeno. Stavba skoraj že razpada pod težo drevesc, mah je prerasel površine kjer so nekoč tekli otroci in bazen... Le ostanek deževnice spominja na njegovo preteklost.
Saj ne, da se zdaj ne bi prilegel skok v hladno vodo, prepotena sem od bremena, ki ga nosim, a ne še zdaj bilo bi prehitro in trapasto nekje v bližini je tolmunček, samo moj. Stopim proti stavbi, čutim strohnel les pod nogami zato stopam previdno nočem se zatakniti, kot zadnjič. V glavi preletim številke sob, 12 je bila zadnja mar ne?
Hodnik je zatohel porasel s travo, z mahom, nek glodalec steče stran. Jaz pa se napotim proti recepciji, imenitna slika še ni zgubila svojih barv. Težko breme položim na tla in se splazim za pult, nekje pod ploščicami morajo biti ključi, aha zadnjič sem jih premaknila, modro. Trinajsti ključ je najden nekoliko zarjavel ampak ključavnica je tudi.
Ključe skrijem pod drugo deščico in si spet oprtam težko breme, čutim kako mi reže rame saj bova kmalu tu ostani potrpežljiv ljubi moj gost, do zdaj si bil tako miren in zaupljiv umiri se, saj sva tu. Ključavnica v vratih zaškrta, ko jih odprem, soba je vlažna in zanemarjena toda dvomim, da mu bo mar saj rabi le prostor za počitek. Žimnica poraščena z mahom bo primerna za to, primerno počivališče s pogledom na vršavce, z veseljem bi se pridružila.
Vrečo položim na žimnico in peresna lahkost me spreleti, opravljeno je! Skrbno zaklenem vrata in si obesim ključ okoli vratu, v dolini se ga bom znebila.
V daljavi zaslišim glasne sirene, no ja mogoče ga pa res ne bi smela ubiti tako hitro. Hotel ima vendar še 54 sob, ne morejo me ujeti zdaj!
Malo sem vadila pisanje in to je nastalo, upam, da je bilo zabavno za brat:relaxed:
Nekdo mora pobrati smeti in jih stlačiti v vreče, brez skrbi so biorazgradljive, nekdo mora poskrbeti za te osamljene kraje, za katere nobenemu ni mar. Kot ta osamljen zdraviliški kompleks, vožnja je dolga in če ne pohitim se pojavijo neprijetne vonjave, a vendar razgled…
Ti gorski vrhovi, ki se vzpenjajo v nebo, me dobrohotno ščitijo pred tornadi in lenuhi. Kako rada prihajam na ta kraj, svež gorski zrak, vrhovi smrek, ki ščitijo pred pogledi in narava, ki si jemlje nazaj kar je njeno. Stavba skoraj že razpada pod težo drevesc, mah je prerasel površine kjer so nekoč tekli otroci in bazen... Le ostanek deževnice spominja na njegovo preteklost.
Saj ne, da se zdaj ne bi prilegel skok v hladno vodo, prepotena sem od bremena, ki ga nosim, a ne še zdaj bilo bi prehitro in trapasto nekje v bližini je tolmunček, samo moj. Stopim proti stavbi, čutim strohnel les pod nogami zato stopam previdno nočem se zatakniti, kot zadnjič. V glavi preletim številke sob, 12 je bila zadnja mar ne?
Hodnik je zatohel porasel s travo, z mahom, nek glodalec steče stran. Jaz pa se napotim proti recepciji, imenitna slika še ni zgubila svojih barv. Težko breme položim na tla in se splazim za pult, nekje pod ploščicami morajo biti ključi, aha zadnjič sem jih premaknila, modro. Trinajsti ključ je najden nekoliko zarjavel ampak ključavnica je tudi.
Ključe skrijem pod drugo deščico in si spet oprtam težko breme, čutim kako mi reže rame saj bova kmalu tu ostani potrpežljiv ljubi moj gost, do zdaj si bil tako miren in zaupljiv umiri se, saj sva tu. Ključavnica v vratih zaškrta, ko jih odprem, soba je vlažna in zanemarjena toda dvomim, da mu bo mar saj rabi le prostor za počitek. Žimnica poraščena z mahom bo primerna za to, primerno počivališče s pogledom na vršavce, z veseljem bi se pridružila.
Vrečo položim na žimnico in peresna lahkost me spreleti, opravljeno je! Skrbno zaklenem vrata in si obesim ključ okoli vratu, v dolini se ga bom znebila.
V daljavi zaslišim glasne sirene, no ja mogoče ga pa res ne bi smela ubiti tako hitro. Hotel ima vendar še 54 sob, ne morejo me ujeti zdaj!
Malo sem vadila pisanje in to je nastalo, upam, da je bilo zabavno za brat:relaxed:
Odgovori:
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Woooww, tale vsebina mi je ful všeč, sam ponekod manjkajo vejice in je mal težko brat - meni je to isto, kot če bi pisalo recimo besedilobrezvejicjetežkobrat, pa to ni hate. Vsebina mi je res fuuulll dobra.<33333
Spremljam (;
Spremljam (;
1
Hvala za vse pohvale🥰
Drugače hvala za opozorilo glede vejic, ker jih vedno pozabljam😅 tako, da razumem in bom bolj previdna😌.
Drugače hvala za opozorilo glede vejic, ker jih vedno pozabljam😅 tako, da razumem in bom bolj previdna😌.
Moj odgovor:
žalostna
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
kako preboleti crusha
Živjo punce... imam tezavo ker nevem kako naj prebolim crusha. nima punce ampak vsejen si ga ne morm dat iz glave.fora je da me prizadanje da se bol druzi z mojima dvema sosolkamam in so bili na callu a meni ne napise nic in ja sva zelo dobrab prijatla bla sva bolsa k on prej s sosolkama pa ja jutri se dobijo nevem zarad njega sm bla ze v druzga ampak ja hvala za vse nasvete:kissing_heart::blush:
Vprašanje
Kako ti je všeč nova rubrika Hormoni in demoni?
Zelo mi je všeč. To so teme, ki me zelo zanimajo.
(13)
Take vsebine so vedno dobrodošle. Všeč mi je.
(20)
Nič posebnega , že vse vem.
(2)
