Mogoče, mogoče, tega ne bi smela storiti. A vedno so mi očitali impulzivnost, prehitro, da skočim brez, da bi preverila kako globoka je voda. Hja v mojih bazenih sploh ni vode, preveč so stari. Popokane ploščice, vode niti ne bi zadržale prelila se bi in s klorom uničila tla. Nekdo pač mora misliti na naravo.

Nekdo mora pobrati smeti in jih stlačiti v vreče, brez skrbi so biorazgradljive, nekdo mora poskrbeti za te osamljene kraje, za katere nobenemu ni mar. Kot ta osamljen zdraviliški kompleks, vožnja je dolga in če ne pohitim se pojavijo neprijetne vonjave, a vendar razgled…

Ti gorski vrhovi, ki se vzpenjajo v nebo, me dobrohotno ščitijo pred tornadi in lenuhi. Kako rada prihajam na ta kraj, svež gorski zrak, vrhovi smrek, ki ščitijo pred pogledi in narava, ki si jemlje nazaj kar je njeno. Stavba skoraj že razpada pod težo drevesc, mah je prerasel površine kjer so nekoč tekli otroci in bazen... Le ostanek deževnice spominja na njegovo preteklost.

Saj ne, da se zdaj ne bi prilegel skok v hladno vodo, prepotena sem od bremena, ki ga nosim, a ne še zdaj bilo bi prehitro in trapasto nekje v bližini je tolmunček, samo moj. Stopim proti stavbi, čutim strohnel les pod nogami zato stopam previdno nočem se zatakniti, kot zadnjič. V glavi preletim številke sob, 12 je bila zadnja mar ne?

Hodnik je zatohel porasel s travo, z mahom, nek glodalec steče stran. Jaz pa se napotim proti recepciji, imenitna slika še ni zgubila svojih barv. Težko breme položim na tla in se splazim za pult, nekje pod ploščicami morajo biti ključi, aha zadnjič sem jih premaknila, modro. Trinajsti ključ je najden nekoliko zarjavel ampak ključavnica je tudi.

Ključe skrijem pod drugo deščico in si spet oprtam težko breme, čutim kako mi reže rame saj bova kmalu tu ostani potrpežljiv ljubi moj gost, do zdaj si bil tako miren in zaupljiv umiri se, saj sva tu. Ključavnica v vratih zaškrta, ko jih odprem, soba je vlažna in zanemarjena toda dvomim, da mu bo mar saj rabi le prostor za počitek. Žimnica poraščena z mahom bo primerna za to, primerno počivališče s pogledom na vršavce, z veseljem bi se pridružila.

Vrečo položim na žimnico in peresna lahkost me spreleti, opravljeno je! Skrbno zaklenem vrata in si obesim ključ okoli vratu, v dolini se ga bom znebila.
V daljavi zaslišim glasne sirene, no ja mogoče ga pa res ne bi smela ubiti tako hitro. Hotel ima vendar še 54 sob, ne morejo me ujeti zdaj!


Malo sem vadila pisanje in to je nastalo, upam, da je bilo zabavno za brat:relaxed: