Spet je tu utrujena še bolj kot zadnjič želim ji reči naj odide in se spočije in me pusti na miru. Razen seveda, če je stalno utrujena zaradi nečesa drugega. Vidim, da je oblečena bolj športno.

»Trinajst žrtev!« reče in nadaljuje »trinajst zabavna številka mar ne!«

»Nisem vraževerna, gospa « odgovorim le kaj jo muči, hoče spet povezati žrtve. Jih hoče spet poiskati.

»Dvanajst jih izpuhti v nič!« tleskne s prsti in me pogleda.

»Niso izpuhteli ampak počivajo, gospa« odgovorim in se ji nasmehnem.

»Počivajo od česa?« vpraša in se zazre v oči, zdi se mi, da hoče vedeti odgovor pa ne zaradi svojega poklica.

Pomislim kako naj ji odgovorim, koliko naj ji razložim nagnem glavo in rečem »Neuresničenih strasti!«

»Kaj pa življenja?« vpraša in zveni tako nesrečno »Sivega in pustega življenja,« doda.

»Lahko bi temu tudi tako rekli, gospa« se strinjam le kam meri, kaj ve. Mogoče pa je bolje udariti naravnost nikoli mi ni uspelo tako, da sem slepomišila, na koncu sem mogla biti direktna.

»Slika, ki ste jo omenili ena in edina je,« vidim, da dvigne pogled » nikjer drugje je ne boste našli, kako ste vedeli gospa?« jo vprašam.

»Natančno oko,« odgovori nataknjeno.

»Magično oko,« odvrnem in se nasmehnem.

»Videli ste mar ne preteklost… » rečem in nadaljujem saj vidim njen pogled, kako je otrdela na sedežu niti mežikne ne.

»Srečo imate ali pa največjo nesrečo, kot se pogleda,« rečem in molčim čakam na njen odziv.

»In žrtve?« njen glas je oster » Imajo one srečo?«

»Koga imate za žrtve?« jo vprašam ona pa molči zmedena je vem.

»Anica Debevc, Sofija Pivnik, Karel Bežan, Karla Bežan, mar naj naštevam?« vpraša.

»Napačno merite, gospa« odgovorim.

»Ker omenjam ljudi?« vpraša zveni jezno, besno.

»Ne, to so bile lupine, draga moja!« ji odgovorim in ona prebledi.

Pomislim pretirana reakcija, bila je mirna in zadržana vedno, kaj jo je pičilo? Razen seveda, če jih sluti ali sliši, če vidi te uboge izgubljene duše potem, potem bi znala biti koristna. Ne bo se mi je treba znebiti, kar je pripravno saj je ujela moje zanimanje, mogoče še kaj. Ne razmišljaj zdaj o tem, morala bi jo pomiriti ji zagotoviti, da bom molčala pa saj kdo bo meni verjel? Imajo me za noro. Opazim, da globoko vdihne spet je umirjena in sestavljena izda jo le njen glas ko vpraša:

»In Adelaida je ona žrtev?«

»Mogoče, če smem sklepati na koga merite, gospa« odgovorim ne morem vedeti kajti jaz jih ne slišim in ne vidim samo slutim. Slutim bolečino, ki se skriva za lupino v katero so se skrili, slutim in udarim do zdaj sem udarila prav, upam.


Hvala za vse :heart: in :speech_balloon: