"Zakaj ravno Dolores? Zakaj ravno ona, Dylan? Zakaj?" Je z težkim in nekoliko žalostnim glasom dejal Liam. "Vem, da ti je težko. Tudi jaz jo pogrešam in ne predstavljam si, kako jo moraš pogrešati šele ti, ko si bil njej fant..." je odgovoril Dylan. Liam ni več mogel skrivati svojih čustev. Iz oči so se mu vlile solze. "Tako jo pogrešam..." je čez nekaj trenutkov zašepetal Liam. Dlan je iztegnil proti zvezku in se ga s konicami prstov dotaknil. "Dokončal bom zgodbo, tako kot je prosila." Je odločno rekel, nato pa dodal: "In skupaj se bova Niki maščevala." Dylan se ni zdel preveč prepričan"Ne vem, če je to dobra ideja. Ampak če ti misliš, da je prav, ti bom pomagal. Ampak, Liam, resno. Poslušaj svoje srce. Dolores zagotovo ne bi želela, da se maščuješ. Vedno je bila dobra in to je pričakovala tudi od ostalih." Dylan je Liama pogledal v oči"Dobro premisli. Karkoli boš izbral bom s tabo." Objela sta se. Ob nežni mesečini so se solze na fantovih obrazih lesketale.
Bzzz. Oglasila se je budilka. Fant se je nemudoma zbudil. "Zadnji šolski dan!" Je narejeno vzkliklin. Iz njegovega glasu se je dalo prepoznati žalost. Preoblekel se je, nase vrgel skoraj prazno šolsko torbo in se zapodil proti vratom. Pred hišo je pobral kolo ter se z njim odpeljal po ulici navzgor. Ko je prišel so šole je kolo privezal na ograjo. S pogledom je iskal prijaletja in ko ga je našel, je stekel proti njemu:"Dylan!" je zakričal od veselja, da ga ponivno vidi. "Zadnji šolski dan, a?" Mu je ta odvrnil. Liam je težko zavzdihnil. "Daj no, pozabi na tisto. Danes bi se moral imeti prav fino, ti pa tako skisan..." je rekel Dylan, višji izmed dvojice. Skupaj objeta z rokami čez rame sta odkorakala v šolo. Ko sta prišla v razred, sta se vsedla na svoji mizi in si iz torbe vzela telefon. Vsak zatopljen v svoj telefon nista opazila, da je učiteljica prišla v razred. Na njuno veliko srečo ju ni kregala, temveč se jima je nežno nasmehnila. Nemudoma sta pospravila vsak svoj telefon. "Dobro jutro učenci. Danes je zadnji šolski dan, zato domov nesete spričevala. Zelo sem ponosna na vas, saj ste vsi leto opravili in ni nobenega, ki bi ga moral ponavljati. Izpostavila pa bi rada tri učence oziroma učenke, ki so letos najbolj izstopali. Dylan, ki je vso leto pridno delal in se pri ocenah očitno izboljašal. Poleg tega je sodeloval na proslavah in se udeležil tekmovanja iz geografije in tam tudi osvojil srebrno priznanje. Čestitam! Je veselo dejala učiteljica. Razred se je ozrl k sošolcu in mu zaploskal. "Drugi učenec, ki bi ga rada pohvalila je Liam. Kot vsako leto je razred opravil z odliko kljub vsem tekmovanjem, treningom in tekmam ter igranju inštrumenta. Ponosna sem nate, da se kljub nedavnim tragičnim dogodkom držiš tako dobro." Ponovno se je po razredu razlegel aplavz. "Tretje in zadnje osebe, ki bi jo rada izpostavila pa ni več z nami. Dolores, učekna na katero sem ponosna. Vedno jo bom nosila v srcu z lepih spominom. Ona je učenka zaradi katere sem z veseljem mentorica nadaljnih generacij, saj je uspela pri raziskovalni nalogi in si priborila zlato priznanje." Po razredu tokrat ni bilo slišati ploskanja in veselih vzklikov. "Počivaj v miru, Dolores." Je še dodala učiteljica, nato pa se vsedla. Minilo je nekaj trenutkov tišine, preden je ponovno spregovorila...
~~~~~~~~~~~~~~~~~~~
Hej!
Ker že nekaj dni nisem objavila movega dela, je ta kar malo daljši. Upam, da vam je všeč zgodba se bliža koncu, čustva so pa vse močnejša in nostalgična. Vsekakor bom vesela lajkov in komentarjev.

Lepo se imejte,
#S2:upside_down: