~Ianrea~
Zjutraj se zbudim v sončno rumeni spalni vreči. Sunkovito odprem oči. Gašperja ni nikjer v sobi! Le kam je šel? Pokukam na njegovo nočno omarico. Budilka kaže, da je ura petnajst do osmih. Morda je Gašper že odšel v šolo. Škoda, nameravala sem ga prositi ali lahko grem z njim. Čudno je biti sama v sobi neznanca. Obdaja me čuden občutek nelagodja, zato vstanem in se odpravim iskat kopalnico, da bi si umila zobe. Ko odprem vrata Gašperjeve sobe se znajdem na hodniku. Odprem prva vrata levo in na mojo srečo odprem vrata kopalnice. Zmuznem se noter in pogledam v ogledalo. Lase imam razmršene, na čelu imam nov mozolj, nos se mi zdi odločno prevelik za moj majhen obraz. Ni mi všeč slika v ogledalu, rada bi jo ibrisala. Rada bi ustvarila paro, ki bi pokvarilo mojo podobo. Odprem pokrovček zobnepaste, ki sem jo prinesla s sabo. Stisnem si precejšen delež vsebine tube. Ko si umijem zobe in pogladim lase, se odpravim v spodnje nadstropje, saj sklepam, da je kuhinja spodaj. In res ji hitro najdem. Vem, da je nevljudno, ter da je to neke vrste kraja, toda kruljenje, ki prihaja iz mojega trebuha premaga slabo vest. Pobrskam po omaricah in hitro najdem kosmiče in mleko. Kako to, da imajo belo mleko? To pa je čudno. Na Prenaju imamo modro mleko. Malo ga probam. Saj ni tako slabo, le naše je kanec slajše. Ko se najem se vrnem v sobo in izpraznim vsebino nahrbtnika na spalno vrečo. Oblačila in toaletno torbico pospravim nazaj, ter vzamem knjigo v roke. Čas je, da se končno lotim knjige, ki jo moramo prebrati za domače branje. Ne smem se predati. Zagotovo bom odšla nazaj na Prenaj. Mogoče kasneje kot sem nameravala, pa vendar. To, da kapsula vsak dan pristane drugje na Zemlji me ne bo ustavilo. Vrnila se bom na Prenaj.
________________________________________________________

~Gašper~
Ko me zbudi budilka, jo hitro pridušim, da ne bi zbudila Ianree. Zvita je v klobčič v spalni vreči, ki sem ji jo dal. Sladko se smehlja in vsake toliko ji iz konice nosa bušne roj majhnih zeleno se svetlečih pikic. Najbrž je to običajno na Prenaju. Rad bi, da bi lahko šla z mano v šolo, vendar tega ne morem dopustiti. Vsi bi se delali norca iz njene zelene polti. Nočem, da jo kdo prizadene, čeprav vem, da jo bom čisto malo že jaz, s tem, da se bo zbudila in bom jaz že odšel. Na hitro se oblečem in zajtrkujem moje najljubše kosmiče, ki jih ne dovolim jesti nikomur drugemu. Vem, da je sebično, toda sam jih kupujem z svojim denarjem. Malo mi je neprijetno, ker Ianrei nisem povedal, kje naj si poišče hrano. Ampak, saj se bo znašla. Upam. Ko prispem v šolo, ugotovim, da sem pozabil športno opremo. Nimam več časa teči nazaj domov. Moral bom sedeti na klopi, medtem, ko bodo drugi fantje lahko igrali košarko. Na srečo učitelja še ni v razredu ko sedem. Začnem zlagati zvezke na klop, ko stopijo Barbara, Rozalija in Mara mimo moje klopi. Rozalija se ozre in nasmejano zakliče: "Lepa majica, Gašper. Všeč si mi v njej." Vse se hihitajo kot zmešane. Res ne razumem punc. Ko sem včeraj med zgodovino vprašal Rozalijo za kuli, se je samo obrnila stran. Zavzdihnem in na hitro načečkam nalogo za slovenščino. Ker sva se včeraj z Ianreo učila samo matematiko sem čisto pozabil na druge stvari.
Ko pridem domov sem zelo utrujen in razdražen. Učitelj športa mi je namenil enga tistih njegovih govorov o neposlušnosti in nedelavnosti najstnikov v današnjih časih. Morda me je s tem malce zamoril. Tečen pa sem zaradi praznega želodca. Ko sem prišel na malico so me za vrati pričakali Tine in njegovi prijatelji. Spet so mi vzeli denar in me pretepli. Toda danes so šli še nekoliko dlje. Tine je v rokavu skrival majhen nož. Ko jim nisem hotel dati denarja za kosilo mi je v roko nalahno zarinil nož, ki mi je na tistem mestu pustil tanko ureznino, od katere je tekla majhna kapljica krvi. Bil sem osupel, da si je drznil storiti kaj takšnega. Potemso mi vzeli denar in odšli. Spet sem ostal brez denarja in kosila. Ko stopim skozi domača vrata hitro sezujem čevlje in stečem po stopnicah. Odprem vrata svoje sobe in najdem Ianreo v svoji spalni vreči, kako bere grozljivo debelo knjigo. Nasmejano me pogleda in mi pomaha. "Kako si? Si lačna? Potrebuješ kaj?" Jo kar zasujem z vprašanji in se sprehodim do pisalne mize. Odložim torbo na stol in se obrnem k njej. "Dobro sem. Zjutraj sem pojedla nekaj kosmičev Rainbow crunch z mlekom, potem pa sem si vzela še zavojček krekerjev. Saj ni nič narobe, ali?" Me prestrašeno pogleda. Zasmejem se. "Seveda ni nič narobe. Kaj to bereš?" Sedaj se nasmehne in to me razvedri. "Berem knjigo za domače branje. Naslov je: Bogastvo bisernega jezera." Pove. Prikimam. Nato se spomnim, kaj sem razmišljal v šoli. "Oprosti, da te nisem vzel s seboj v šolo. Nisem imel izbire, ko pa si tako trdno spala. Ti razkažem hišo, da boš vedela kje najti kaj?" Vprašam, ona pa v istem trenutku vpraša mene: "Kako je bilo v šoli?" Zasmejiva se. Odgovori mi: "Saj je vredu. Točno to sem te hotela še vprašati. Če bi mi razkazal hišo, ker vemsamo kje je kopalnica in kje je kuhinja." Spet prikimam. "V šoli je bilo isto kot vedno." Ji še odvrnem, nato pa jo popeljem po hodniku.
____________________________________________

Se opravičujem, če vam je predolgo, vse sem hotela zajeti...
Se nadaljuje...
Tajčiii<333