Pisalnica
eatrice
Ko se ravno oblačim v suha oblačila, ki sva jih pustila na rečnem bregu, da se posušijo, mi Gabriel reče: " Od zdaj naprej morava biti bolj previdna, saj se bova kmalu znašla na ozemlju Psoljudov. Po nama bom posul prašek, ki jih pripravi do tega, da naju ne morejo zavohati. Če pa jih slučajno srečava, se skrij za mano in se na noben način ne vpletaj v moj pogovor z njimi, ja? Psoljudi namreč sovražijo ljudi. "
"Kaj potem ne bodo sovražili oba? " Ga namerno vprašam. Gabriel obmolkne ter me pogleda s krivico v očeh. "Veš…" začne, "…jaz v resnici nisem človek. "
" Saj se mi je zdelo" odvrnem in se mu nasmehnem.
Zadržano mi vrne nasmeh ter reče: " torej… veš kaj sem v resnici? "
Odkimam zato zajame sapo in pove: "sem Moroi. "
"Kakšen roj? "vprašam osuplo.
"Moroi je mešanica med vampirjem, človekom ter še enim bitjem. Veliko ljudi misli, da so vampirji enaki Moroiem, a to ne res. Mi smo veliko manj krvoločni od njih.
Če bi s tabo potoval pravi vampir bi najbrž že prvi dan končala mrtva nekje ob cesti. " reče žalostno ter me pogleda.
"Oh Gabriel oprosti ker sem te to vprašala, res ne bi smela, oprosti…" se mu začnem opravičevati nakar me prekine s poljubom.
" Ne govori več besede na o drugače te bom ugriznil" se mi zareži ter mi pokaže svoje čekane.
Smeje mu odgovorim: " ne bi se branila ugriza tako lepega Moroia kot si ti, veš?"
Kar naenkrat se zresni. "Beti naj bo še katerikoli vampir tako zapeljiv se mu ne pusti ugrizniti razumeš? Ker se to ne bo dobro končalo. "
Pokimam, nato pa ga vprašam: "Od kdaj mi kar naprej govoriš Beti? "
Namuzne se ter odvrne: "ti ni všeč? "
"Seveda mi je" odgovorim ter ga pobožam po mehkih črnih kodrih.
Nekaj časa že sledim Gabrielovemu hitremu tempu skozi gozd, ko v daljavi zaslišiva grmenje. Pogledam v nebo ter opazim temne oblake, ki se nevarno hitro bližajo. Meltix se nama mota med nogami in trikrat mu skoraj stopim na kosmati rep.
Ko se povzpneva na grič imava popoln razgled nad nevihto, ki divja miljo pred nama.
Bučečemu neurju sploh ne vidim konca. Priprem oči ter zagledam strele ter temne lise, ki se premikajo sem ter tja. "Lej kakšni čudni oblaki"zavpijem.
Gabriel se zdrzne ter iz torbe vzame daljnogled.
"To ni navadna nevihta, Viharniki prihajajo! " Presenečeno krikne ter me povleče za roko.
Meltix zapiha ter zvije rep med noge.
"Pridi! "reče ter začne teči po hribu navzdol "K Mirell morava preden naju ujamejo.
"Kdo je Mirell? " Vprašam, no v resnici zakričim saj je nevihta že preglasna.
"Vešča" odvrne na kratko.
Medtem, ko se ulijejo prve dežne kaplje že tečeva po prostranem travniku.
Gaber mi pojasni, da je Mirellina hiša samo še malo pred nama.
Končno prideva do poteptane trave, takrat pa Gabriel obstoji.
"Tu bi morala biti" osuplo reče ter me pogleda s strahom v očeh.
Takrat pa se izza dreves pokaže majhna postava ter začne hiteti proti nama. Gabriel ima že takoj pripravljeno bodalo v roki. "Za mano"sikne ter ga naperi v bližajočo se postavo.
"Kaj me boš zdaj že kar napadel ? " se oglasi postava. Gabriel se nasmehne, spusti bodalo, da pade na tla ter steče postavi nasproti.
No toliko o tem, da me bo branil, pomislim.
UPAM, DA VAM JE BILO VŠEČ DRAGI/E PILOVČKI/KE!!!
PA PLS KOMENTIRAJTE.
RADA VAS MAM <3
SORČI KER USE PIŠEM Z VELIKO SAM SEM ŠELE ZDEJLE UGOTOVILA PA SE MI NE DA SPREMINJAT :stuck_out_tongue_winking_eye::stuck_out_tongue_winking_eye::stuck_out_tongue_winking_eye:
Ko se ravno oblačim v suha oblačila, ki sva jih pustila na rečnem bregu, da se posušijo, mi Gabriel reče: " Od zdaj naprej morava biti bolj previdna, saj se bova kmalu znašla na ozemlju Psoljudov. Po nama bom posul prašek, ki jih pripravi do tega, da naju ne morejo zavohati. Če pa jih slučajno srečava, se skrij za mano in se na noben način ne vpletaj v moj pogovor z njimi, ja? Psoljudi namreč sovražijo ljudi. "
"Kaj potem ne bodo sovražili oba? " Ga namerno vprašam. Gabriel obmolkne ter me pogleda s krivico v očeh. "Veš…" začne, "…jaz v resnici nisem človek. "
" Saj se mi je zdelo" odvrnem in se mu nasmehnem.
Zadržano mi vrne nasmeh ter reče: " torej… veš kaj sem v resnici? "
Odkimam zato zajame sapo in pove: "sem Moroi. "
"Kakšen roj? "vprašam osuplo.
"Moroi je mešanica med vampirjem, človekom ter še enim bitjem. Veliko ljudi misli, da so vampirji enaki Moroiem, a to ne res. Mi smo veliko manj krvoločni od njih.
Če bi s tabo potoval pravi vampir bi najbrž že prvi dan končala mrtva nekje ob cesti. " reče žalostno ter me pogleda.
"Oh Gabriel oprosti ker sem te to vprašala, res ne bi smela, oprosti…" se mu začnem opravičevati nakar me prekine s poljubom.
" Ne govori več besede na o drugače te bom ugriznil" se mi zareži ter mi pokaže svoje čekane.
Smeje mu odgovorim: " ne bi se branila ugriza tako lepega Moroia kot si ti, veš?"
Kar naenkrat se zresni. "Beti naj bo še katerikoli vampir tako zapeljiv se mu ne pusti ugrizniti razumeš? Ker se to ne bo dobro končalo. "
Pokimam, nato pa ga vprašam: "Od kdaj mi kar naprej govoriš Beti? "
Namuzne se ter odvrne: "ti ni všeč? "
"Seveda mi je" odgovorim ter ga pobožam po mehkih črnih kodrih.
Nekaj časa že sledim Gabrielovemu hitremu tempu skozi gozd, ko v daljavi zaslišiva grmenje. Pogledam v nebo ter opazim temne oblake, ki se nevarno hitro bližajo. Meltix se nama mota med nogami in trikrat mu skoraj stopim na kosmati rep.
Ko se povzpneva na grič imava popoln razgled nad nevihto, ki divja miljo pred nama.
Bučečemu neurju sploh ne vidim konca. Priprem oči ter zagledam strele ter temne lise, ki se premikajo sem ter tja. "Lej kakšni čudni oblaki"zavpijem.
Gabriel se zdrzne ter iz torbe vzame daljnogled.
"To ni navadna nevihta, Viharniki prihajajo! " Presenečeno krikne ter me povleče za roko.
Meltix zapiha ter zvije rep med noge.
"Pridi! "reče ter začne teči po hribu navzdol "K Mirell morava preden naju ujamejo.
"Kdo je Mirell? " Vprašam, no v resnici zakričim saj je nevihta že preglasna.
"Vešča" odvrne na kratko.
Medtem, ko se ulijejo prve dežne kaplje že tečeva po prostranem travniku.
Gaber mi pojasni, da je Mirellina hiša samo še malo pred nama.
Končno prideva do poteptane trave, takrat pa Gabriel obstoji.
"Tu bi morala biti" osuplo reče ter me pogleda s strahom v očeh.
Takrat pa se izza dreves pokaže majhna postava ter začne hiteti proti nama. Gabriel ima že takoj pripravljeno bodalo v roki. "Za mano"sikne ter ga naperi v bližajočo se postavo.
"Kaj me boš zdaj že kar napadel ? " se oglasi postava. Gabriel se nasmehne, spusti bodalo, da pade na tla ter steče postavi nasproti.
No toliko o tem, da me bo branil, pomislim.
UPAM, DA VAM JE BILO VŠEČ DRAGI/E PILOVČKI/KE!!!
PA PLS KOMENTIRAJTE.
RADA VAS MAM <3
SORČI KER USE PIŠEM Z VELIKO SAM SEM ŠELE ZDEJLE UGOTOVILA PA SE MI NE DA SPREMINJAT :stuck_out_tongue_winking_eye::stuck_out_tongue_winking_eye::stuck_out_tongue_winking_eye:
Odgovori:
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Super zgodba, ravno prav romantičnosti in akcije. Ne najdem boljših besed.:heart::heart::heart:
1
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Aaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaa, to je tok dobr (sori za mal pozn komentar):sparkling_heart::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes:
1
Moj odgovor:
.png "Druščina 4"){kind=small}
girlie15
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
nezadovoljstvo glede sebe
Živjo.
Sem punca, stara 16 let. Pri sebi zadnje čase opažam, da imam velik problem sama s seboj oz. z mojim izgledom.
Začnimo pri teži. Visoka sem okoli 162cm in kar nekaj časa sedaj sem imela konstantno težo 55kg. Že to se mi je zdelo veliko in sem hotela težo spraviti pod 50kg. Ko sem se s seboj končno sprijaznila in se začela imeti rada, pa BUM se zredim na kar 58kg. To se mi zdi ogromno. Ne morem brez da se vsak dan stehtam. Opažam različno, ko sem napeta imam 58kg, kakšen dan celo 56kg. Ne vem zakaj moja teža tako niha. Če mi tehtnica pokaže kilograme s katerimi nisem zadovoljna, se včasih celo zjokam, vedno pa imam zato slab dan. Mogoče je to povezano tudi s tem da sem pred nekaj meseci začela redno teči, ravno zato da bi ostala v formi in pridobila kondicijo (pa tudi da bi shujšala). Morda pridobivam mišično maso, a s seboj nisem zadovoljna. Med tekom se počutim res odlično, ker počnem nekaj zase, ampak ali je cena vredna tega da se bom zredila?
Druga težava pa je samopodoba v družbi. Na splošno sem bolj tiha in umirjena punca, a to ne pomeni da se ne znam sprostiti. Vsi s katerimi se družim največ časa vejo da znam biti tudi glasna in zabavna. S tistimi pravimi prijateljicami se res sprostim, a med sošolci in razredom pač ne morem biti taka da se kar obrnem eno vrsto nazaj k fantom in se začnem pogovarjat. Želim biti bolj sponatana, ampak ali bom potem to še vedno jaz?
Tretjič. Opažam vse ko si podobne starosti kot jaz, in veliko jih je skupaj. So pač poparčkani. Sošolke mi razlagajo kako si cele dneve pišejo s fanti. Kako hodijo na pijače skupaj z njimi. Kako grejo skupaj žurat ob vikendih. Jaz pa se borim le s to šolo in se non stop učim. Daleč od tega da ne bi že v preteklosti izvedela da sem bila kakšnemu fantu všeč, bila sem všeč že kar nekaj fantom. Ampak takrat smo bili majhni. Že sedaj si mi zdi malo zgodaj, da bi imela fanta. A, ob enem si ga želim. Tudi jaz želim biti del tega. Nisem še imela prvega poljuba, malo mi je nerodno. Nekako imaš prvi poljub pri 13, 14. Zato sem verjetno kriva sama, lahko bi bila skupaj s kom, a tega nisem hotela. Govorim si fokus mora biti na šoli. Morda pa delam napako. Jaz si želim spoznati fanta, ki me bo imel zares rad. Jaz nočem teh kratkih situationshipov in ne vem česa vsega. Jaz želim da bi me nekdo imel rad tako zares. Tako da bi mi prinesel rože, ne pa ponudil cigareta. Tako, da bi me povabil na kavo, ne pa v klub žurat. Tako, da bi me peljal v hribe, ne pa k sebi domov. Nekoga ki me bi čakal da sem pripravljena jaz. Nekako ne vem če to v tem svetu še obstaja. Za sedaj sem ugotovila le to da so vsi fantje isti. Iščim tak old love style, nekaj posebnega. Fanta s katerim bom skupaj dalj časa in ne le eno noč.
Ali ima kdo morda kakšen nasvet glede mojih problemov? Hvala vam če boste sploh prebrali. Če si kdo v današnjem svetu vzame 2minutki da prebere tako dolgo objavo.
Sem punca, stara 16 let. Pri sebi zadnje čase opažam, da imam velik problem sama s seboj oz. z mojim izgledom.
Začnimo pri teži. Visoka sem okoli 162cm in kar nekaj časa sedaj sem imela konstantno težo 55kg. Že to se mi je zdelo veliko in sem hotela težo spraviti pod 50kg. Ko sem se s seboj končno sprijaznila in se začela imeti rada, pa BUM se zredim na kar 58kg. To se mi zdi ogromno. Ne morem brez da se vsak dan stehtam. Opažam različno, ko sem napeta imam 58kg, kakšen dan celo 56kg. Ne vem zakaj moja teža tako niha. Če mi tehtnica pokaže kilograme s katerimi nisem zadovoljna, se včasih celo zjokam, vedno pa imam zato slab dan. Mogoče je to povezano tudi s tem da sem pred nekaj meseci začela redno teči, ravno zato da bi ostala v formi in pridobila kondicijo (pa tudi da bi shujšala). Morda pridobivam mišično maso, a s seboj nisem zadovoljna. Med tekom se počutim res odlično, ker počnem nekaj zase, ampak ali je cena vredna tega da se bom zredila?
Druga težava pa je samopodoba v družbi. Na splošno sem bolj tiha in umirjena punca, a to ne pomeni da se ne znam sprostiti. Vsi s katerimi se družim največ časa vejo da znam biti tudi glasna in zabavna. S tistimi pravimi prijateljicami se res sprostim, a med sošolci in razredom pač ne morem biti taka da se kar obrnem eno vrsto nazaj k fantom in se začnem pogovarjat. Želim biti bolj sponatana, ampak ali bom potem to še vedno jaz?
Tretjič. Opažam vse ko si podobne starosti kot jaz, in veliko jih je skupaj. So pač poparčkani. Sošolke mi razlagajo kako si cele dneve pišejo s fanti. Kako hodijo na pijače skupaj z njimi. Kako grejo skupaj žurat ob vikendih. Jaz pa se borim le s to šolo in se non stop učim. Daleč od tega da ne bi že v preteklosti izvedela da sem bila kakšnemu fantu všeč, bila sem všeč že kar nekaj fantom. Ampak takrat smo bili majhni. Že sedaj si mi zdi malo zgodaj, da bi imela fanta. A, ob enem si ga želim. Tudi jaz želim biti del tega. Nisem še imela prvega poljuba, malo mi je nerodno. Nekako imaš prvi poljub pri 13, 14. Zato sem verjetno kriva sama, lahko bi bila skupaj s kom, a tega nisem hotela. Govorim si fokus mora biti na šoli. Morda pa delam napako. Jaz si želim spoznati fanta, ki me bo imel zares rad. Jaz nočem teh kratkih situationshipov in ne vem česa vsega. Jaz želim da bi me nekdo imel rad tako zares. Tako da bi mi prinesel rože, ne pa ponudil cigareta. Tako, da bi me povabil na kavo, ne pa v klub žurat. Tako, da bi me peljal v hribe, ne pa k sebi domov. Nekoga ki me bi čakal da sem pripravljena jaz. Nekako ne vem če to v tem svetu še obstaja. Za sedaj sem ugotovila le to da so vsi fantje isti. Iščim tak old love style, nekaj posebnega. Fanta s katerim bom skupaj dalj časa in ne le eno noč.
Ali ima kdo morda kakšen nasvet glede mojih problemov? Hvala vam če boste sploh prebrali. Če si kdo v današnjem svetu vzame 2minutki da prebere tako dolgo objavo.
