Opazujem, kako postava objame Gabriela ter začutim kanček ljubosumja.
A nevihta se približuje zato jima še jaz stečem naproti.
"Hitro v hišo Viharniki prihajajo! " Zakriči postava, ki je kot vidim v resnici prav čedno dekle.
Ravno ko se sprašujem, kje za vraga je ta hiša, naenkrat zavpije: "BERTAAAAAA! "
Kot da danes še nisem doživela dovolj presenečenj, se izza dreves primaje lesena hiška…na dveh kurjih nogah?!
Gabriel me še pravočasno prime za roko preden se skoraj onesvestim.
"Oprosti pozabil sem ti povedati" se opraviči ter zaskrbljeno pogleda v nebo.
Nato pa zakriči.
"Mirell pazi! " V tistem trenutku pazim temno liso, ki se z veliko hitrostjo spušča nad Mirell.
Gabriel iz rokava potegne nož ter ga zaluča v Viharnika. Mirell še pravočasno odskoči preden se ta z neba zgrudi na mesto, kjer je stala še pred trenutkom.
Takrat pa vidim še nekaj stvorov, ki krožijo nad nami.
"BERTA POHITI ŽE MALO! " Zakriči Mirell in hiša pospeši tempo. Kot začarana opazujem to premikajočo se leseno gmoto ter osuplo pogledam Gabriela.
Ta mi v odgovor pomežikne ter s tal pobere bodalo, ki ga je prej izpustil.
Takrat pa nebo pade na nas…

…No saj ne, da pade zares, ampak se z njega ulije tona Viharnikov, ki drvijo naravnost proti nam.
Berta končno prispe, poklekne pred nas in na široko odpre lesena vrata. Gabriel kar med tekom zabode Viharnika, ki mu prekriža pot ter me porine v notranjost.
Priletim na trda tla ter si pošteno opraskam roke. "Gabriel! "Prestrašeno zavpijem, saj ga še ni.
Trenutek za tem še sam skoči noter ter za sabo potegne Mirell.
"Aaaaa! " Zavpije ta, ter obstane med vrati. Gabriel zaradi sunka izgubi ravnotežje ter pade name. Samo še to je manjkalo, pomislim.

Nato pa vidimzakaj je Mirell obstala. Za roko jo namreč grabi Viharnik!
Ker je Gabriel ravno zaposlen s pobiranjem sebe s tal, mu izza pasa vzamem meč ter ga zalučam v Viharnika.
Mirell zakriči in takrat ugotovim, da sem po nesreči porezala njo.
A vseeno Viharnik pade na tla pred Mirell in vrata se zaloputnejo.
Po prostoru se razleže tema, saj je Berta očitno zaloputnila polkna, a na srečo ne traja dolgo, ker se druga za drugo začnejo prižigati sveče, ki dobro osvetlijo prostor.
Takrat pa se začne Mirell smejati: "Preživeli smo, preživeli smo! "
Si veselo zapoje ter me potegne na noge.
"Še jaz se zasmejim, vesela, da se nikomur ni nič zgodilo. "
Takrat pa se spomnim, da sem jo porezala . Prestrašeno jo pogledam a začuda na njej ne vidim niti praske.
Mirell opazi moj osupli pogled ter reče":Kot vidiš se lahko sama zacelim, ker uporabljam magijo. "
"Jaz pa ne" odvrnem in ji pokažem opraskane dlani.
"Joj ubožica, kaj moj mali bratec nič ne skrbi zate? " Ga smeje okara ter frcne po glavi.
Ob besedi "bratec" si globoko oddahnem.
Mirell se mi približa ter moje dlani vzame v svoje. Med nama se zaiskri in skeleče rane se mi počasi zacelijo. Osuplo jo pogledam in ona se prikupno nasmehne.
"No zdaj pa je čas za čaj. Kajne Gabriel? " Reče vedro in z vodo iz čebra napolni kotel nad ognjem.
Ker ne dobi odgovora se ozrem nazaj, da bi preverila če je z Gabrielom vse v redu.
Opazim, da kleči pred kaminom ter gleda nekaj. Ne nekaj, nekoga.
Pokukam mu čez ramo in vidim Viharnika.
Ob prizoru se nakremžim, saj se njegov modrozeleni obraz pači v bolečinah. Opazim tudi velike čekane premazane s krvjo, ki mu v treh vrstah štrlijo iz gobca in dvoje mogočnih kril ob vsaki strani telesa. Iz rane v grlu, ki sem mu jo zadala se cedi bela tekočina.
Mirell s pogledom žalostno oplazi nebogljeni stvor na tleh ter z obžalovanjem reče: "Gabriel končaj njegove muke prosim. Rana je smrtna. "
Gabriel izvleče nož izza pasu.
"Ne! " kriknem osuplo.
"Pusti ga. Ne otežuj mu stvari še bolj. Tako ali tako ne mara ubijanja " Me poskuša potolažiti Mirell ter mu pokima.
Obmolknem in opazujem kako Gabriel dvigne nož. Potem se obrnem stran.

Hello moji/e Pilovčki/ke kako smo kej?
Upam, da vam je všeč moja zgodba in naj vas opozorim! Od tukaj naprej se bo začelo vse bolj komplicirati.
aja pa veselim se vaših komentarjev(sploh od WandeNat, Anchie,123Eve pa useh drugih, ki spremljate zgodbo
Lp Beatrice