hej Pilovke, uživajte v novemu delu<3

Gabriel
Moje oči se počasi privadijo teme. Na svojih zapestjih čutim težke srebrne okove, ki me vlečejo k tlom. Ker se srebro dotika moje gole kože imam občutek, kot da me nekdo žge. Zaradi bolečin bi najraje zakričal. »Upam, da se še spomniš tega kraja« reče glas, ki ga še predobro poznam. Diegov glas. »Se spomniš časov, ko smo se s Tiso in Dimitrijem igrali tu dol? Tisa me je zmeraj strašila, da me bodo okostnjaki iz teh grobnic živega pojedli, nikoli me ni ravno marala« se namrdne Diego in izza pasu potegne bodalo. Nadaljuje: »Enkrat sta me zaklenila sem, spomnim se, kako sem jokal, ker je bilo temno, ampak sta me pustila. Na koncu me je rešil Mrki.« Se zahahlja ob spominu in bodalo vrže v zrak. Njegove oči so krvavo rdeče in nasmeh na ustnicah skrivljen v smrtonosno grimaso. Z dvema prstoma ulovi bodalo za konico in ga elegantno usmeri vame. »Kar ubij me, saj nimaš niti toliko poguma, da bi me izzval na pošten boj« zašepetam in se mu zazrem v oči. »Oh, ne bratec, ne bom te ubil, ne še. Najprej rabim oba, tebe in Dimitrija. Saj veš, če hočem prevzeti oblast, se moram pred tem znebiti vseh veljavnih prestolonaslednikov in v tem primeru sta to vidva« odvrne in bodalo še enkrat spretno vrže v zrak z eno roko. »Vedel sem!« šepnem. »Dimitrij sam od sebe nikoli ne bi padel v past Mertoviškega kralja, ti si tisti, ki mu jo je nastavil!«Diego me premeri s pogledom. »Dimitrij in ti sta navadna tepca, vidva ne bi bila nobena vladarja. No zato pa sem tukaj jaz, ki bom to stvar popravil in osvojil celotno deželo« reče. »Mertoviški kralj ti ne bo nikoli pustil, ne pozabi, da ima on polovico naše dežele« siknem. Ozrem se navzgor in pričakujem, da bom videl skremžen bratov obraz, a me ta preseneti. Nasmejan je. »Oh, naj te Mertoviški kralj ne skrbi, z njim sem sklenil pogodbo, posest si bova delila.«
»Ti si z nikomer ne bi delil ničesar« se skremžim od bolečin in ga besno pogledam v oči.«
»Oh, saj si z njim ne bom delil ničesar« odvrne Diego. »Ravno nasprotno, najprej mu bom vse vzel, nato pa ga bom pokončal z lastnimi rokami.« Kako značilno zanj.
»In kako boš to dosegel?«
»Z ženitno pogodbo« šepne moj brat in bodalo pade na tla. Zaslišim kovinski žvenket. Zdrznem se. Diego nadaljuje. » Slišal sem, da ima čedno mlado hčerko. Sigurno se bo hotela poročiti z takšnim lepotcem kot sem jaz« se zasmeji.
»Ne bo« siknem jezno in se šele tedaj zavem pomena svojih besed. »Saj sem vedel, da jo poznaš« mi Diego zašepeta na uho. »Me prav zanima kakšnega okusa bo« reče in razgali svoje ostre čekane. »Ne!« moj krik prereže tišino. »Ne bom ti pustil!« Diego se namrdne in reče: »Seveda mi ne boš, ampak jaz si pustim, ti pa boš moral gledati. Oh, ne imam boljšo idejo, ona bo morala gledati, kako vaju bom z Dimitrijem usmrtil.« Še enkrat vrže bodalo v zrak. »Raje me ubij kar zdaj« rečem.
»Saj sem ti rekel bratec, ne bom te ubil, ne še. Mi pa nič ne prepoveduje, da se malo poigram s tabo. Za moje kronanje moraš biti živ, ni pa nujno da v enem kosu. In še jutri se moram odpraviti na pot za... kako ji je že ime? Ah saj res, za Beatrice…« Reče Diego in s tal previdno pobere bodalo…