Pisalnica
Živjoooo Pilovčki/ke. Tukaj je novi del upam, da sledite zgodbi:stuck_out_tongue_winking_eye::stuck_out_tongue_winking_eye::stuck_out_tongue_winking_eye:
…dva ostro zašiljena podočnika.
Množica ponori. " Smrt vampirju, smrt vampirju, smrt vampirju! "
Z obupom v očeh pogledam stražarja, ki očetu poda ostro sekiro. Od groze zamižim. Takrat pa me mama grobo uščipne v roko in sikne "glej in se uči Beatrice. "
Oče zavihti sekiro nad glavo in… mladeniča s topim koncem mahne po glavi, da se ta sesede na tla.
"Pelji ga nazaj v celico in poskrbi, da se ne bo imel lepo"
Možica razočarano zavzdihne, zato oče vedro vzklikne. " Saj niste mislili, da ga bom usmrtil kar tukaj? Ne, ne to bi bilo preveč milostno. Ne skrbite ob naslednji polni luni ga bomo zažgali na grmadi, da se bodo njegovi kriki slišali vse do Bloodstona.
Množica se med vnetim pogovarjanjem hitro pobere z gradu, meni pa se obrne želodec in vse kar sem pod prisilo spravila vase pri večerji pristane na brezhibno zloščenem hrastovem parketu.
2. Poglavje
Mine, ki me spremlja se otresem pri prvem hodniku, ko zavije levo k moji spalnici, jaz pa desno in se po drugi poti odpravim do svojih soban. Med hojo se mi v glavi vrtijo prizori današnjega večera, podoba mladeniča ,ki se zgrudi na tla, zloben smehljaj očeta, mamin prezirljiv pogled in množico, ki kriči. Kako so lahko vsi tako grozni, se vprašam.
Hitro otresem glavo in se odpravim dalje.
Takrat pa za sabo zaslišim pok. Hitro se ozrem nazaj pripravljena na beg, a vidim samo ptico, ki zleti iz bližnjega grmovja.
Končno pridem do svoje spalnice in opazim Mino, ki ravno odide spat. Splazim se v svojo sobo in zaklenem vrata. Ne morem več prenašati svoje okrutne in brezčutne družine. Takrat pa dobim idejo…
Gabriel
Videl sem, kako so stražarji na oder privlekli ubogega Dimitrija in lepo kraljevo hčerko, ki se je postavila njemu v bran, nato pa sem opazil, da me nekdo izmed množice preiskuje s pogledom, kot da me je nekje že videl.
Za trenutek zapre oči in ko jih znova odpre se v njih zrcali poznanje. Ve kdo sem.
Sranje, ne sme se razvedeti, da sem tu. Hitro se obrne in se začne prerivati skozi množico do stranskega izhoda.
Za trenutek obstojim na mestu, saj nočem pustiti Dimitrija samega, obenem pa se zavedam, da mi ga zdajle, ko je tu toliko ljudi ne bo uspelo rešiti.
Zavzdihnem in se začnem še sam prerivati proti izhodu. Kako se bo Diego zlobno nasmehnil, ko bo izvedel, da mi je spodletelo, pomislim.
upam, da vam je všeč <3
…dva ostro zašiljena podočnika.
Množica ponori. " Smrt vampirju, smrt vampirju, smrt vampirju! "
Z obupom v očeh pogledam stražarja, ki očetu poda ostro sekiro. Od groze zamižim. Takrat pa me mama grobo uščipne v roko in sikne "glej in se uči Beatrice. "
Oče zavihti sekiro nad glavo in… mladeniča s topim koncem mahne po glavi, da se ta sesede na tla.
"Pelji ga nazaj v celico in poskrbi, da se ne bo imel lepo"
Možica razočarano zavzdihne, zato oče vedro vzklikne. " Saj niste mislili, da ga bom usmrtil kar tukaj? Ne, ne to bi bilo preveč milostno. Ne skrbite ob naslednji polni luni ga bomo zažgali na grmadi, da se bodo njegovi kriki slišali vse do Bloodstona.
Množica se med vnetim pogovarjanjem hitro pobere z gradu, meni pa se obrne želodec in vse kar sem pod prisilo spravila vase pri večerji pristane na brezhibno zloščenem hrastovem parketu.
2. Poglavje
Mine, ki me spremlja se otresem pri prvem hodniku, ko zavije levo k moji spalnici, jaz pa desno in se po drugi poti odpravim do svojih soban. Med hojo se mi v glavi vrtijo prizori današnjega večera, podoba mladeniča ,ki se zgrudi na tla, zloben smehljaj očeta, mamin prezirljiv pogled in množico, ki kriči. Kako so lahko vsi tako grozni, se vprašam.
Hitro otresem glavo in se odpravim dalje.
Takrat pa za sabo zaslišim pok. Hitro se ozrem nazaj pripravljena na beg, a vidim samo ptico, ki zleti iz bližnjega grmovja.
Končno pridem do svoje spalnice in opazim Mino, ki ravno odide spat. Splazim se v svojo sobo in zaklenem vrata. Ne morem več prenašati svoje okrutne in brezčutne družine. Takrat pa dobim idejo…
Gabriel
Videl sem, kako so stražarji na oder privlekli ubogega Dimitrija in lepo kraljevo hčerko, ki se je postavila njemu v bran, nato pa sem opazil, da me nekdo izmed množice preiskuje s pogledom, kot da me je nekje že videl.
Za trenutek zapre oči in ko jih znova odpre se v njih zrcali poznanje. Ve kdo sem.
Sranje, ne sme se razvedeti, da sem tu. Hitro se obrne in se začne prerivati skozi množico do stranskega izhoda.
Za trenutek obstojim na mestu, saj nočem pustiti Dimitrija samega, obenem pa se zavedam, da mi ga zdajle, ko je tu toliko ljudi ne bo uspelo rešiti.
Zavzdihnem in se začnem še sam prerivati proti izhodu. Kako se bo Diego zlobno nasmehnil, ko bo izvedel, da mi je spodletelo, pomislim.
upam, da vam je všeč <3
Moj odgovor:
.png "Druščina 4"){kind=small}
girlie15
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
nezadovoljstvo glede sebe
Živjo.
Sem punca, stara 16 let. Pri sebi zadnje čase opažam, da imam velik problem sama s seboj oz. z mojim izgledom.
Začnimo pri teži. Visoka sem okoli 162cm in kar nekaj časa sedaj sem imela konstantno težo 55kg. Že to se mi je zdelo veliko in sem hotela težo spraviti pod 50kg. Ko sem se s seboj končno sprijaznila in se začela imeti rada, pa BUM se zredim na kar 58kg. To se mi zdi ogromno. Ne morem brez da se vsak dan stehtam. Opažam različno, ko sem napeta imam 58kg, kakšen dan celo 56kg. Ne vem zakaj moja teža tako niha. Če mi tehtnica pokaže kilograme s katerimi nisem zadovoljna, se včasih celo zjokam, vedno pa imam zato slab dan. Mogoče je to povezano tudi s tem da sem pred nekaj meseci začela redno teči, ravno zato da bi ostala v formi in pridobila kondicijo (pa tudi da bi shujšala). Morda pridobivam mišično maso, a s seboj nisem zadovoljna. Med tekom se počutim res odlično, ker počnem nekaj zase, ampak ali je cena vredna tega da se bom zredila?
Druga težava pa je samopodoba v družbi. Na splošno sem bolj tiha in umirjena punca, a to ne pomeni da se ne znam sprostiti. Vsi s katerimi se družim največ časa vejo da znam biti tudi glasna in zabavna. S tistimi pravimi prijateljicami se res sprostim, a med sošolci in razredom pač ne morem biti taka da se kar obrnem eno vrsto nazaj k fantom in se začnem pogovarjat. Želim biti bolj sponatana, ampak ali bom potem to še vedno jaz?
Tretjič. Opažam vse ko si podobne starosti kot jaz, in veliko jih je skupaj. So pač poparčkani. Sošolke mi razlagajo kako si cele dneve pišejo s fanti. Kako hodijo na pijače skupaj z njimi. Kako grejo skupaj žurat ob vikendih. Jaz pa se borim le s to šolo in se non stop učim. Daleč od tega da ne bi že v preteklosti izvedela da sem bila kakšnemu fantu všeč, bila sem všeč že kar nekaj fantom. Ampak takrat smo bili majhni. Že sedaj si mi zdi malo zgodaj, da bi imela fanta. A, ob enem si ga želim. Tudi jaz želim biti del tega. Nisem še imela prvega poljuba, malo mi je nerodno. Nekako imaš prvi poljub pri 13, 14. Zato sem verjetno kriva sama, lahko bi bila skupaj s kom, a tega nisem hotela. Govorim si fokus mora biti na šoli. Morda pa delam napako. Jaz si želim spoznati fanta, ki me bo imel zares rad. Jaz nočem teh kratkih situationshipov in ne vem česa vsega. Jaz želim da bi me nekdo imel rad tako zares. Tako da bi mi prinesel rože, ne pa ponudil cigareta. Tako, da bi me povabil na kavo, ne pa v klub žurat. Tako, da bi me peljal v hribe, ne pa k sebi domov. Nekoga ki me bi čakal da sem pripravljena jaz. Nekako ne vem če to v tem svetu še obstaja. Za sedaj sem ugotovila le to da so vsi fantje isti. Iščim tak old love style, nekaj posebnega. Fanta s katerim bom skupaj dalj časa in ne le eno noč.
Ali ima kdo morda kakšen nasvet glede mojih problemov? Hvala vam če boste sploh prebrali. Če si kdo v današnjem svetu vzame 2minutki da prebere tako dolgo objavo.
Sem punca, stara 16 let. Pri sebi zadnje čase opažam, da imam velik problem sama s seboj oz. z mojim izgledom.
Začnimo pri teži. Visoka sem okoli 162cm in kar nekaj časa sedaj sem imela konstantno težo 55kg. Že to se mi je zdelo veliko in sem hotela težo spraviti pod 50kg. Ko sem se s seboj končno sprijaznila in se začela imeti rada, pa BUM se zredim na kar 58kg. To se mi zdi ogromno. Ne morem brez da se vsak dan stehtam. Opažam različno, ko sem napeta imam 58kg, kakšen dan celo 56kg. Ne vem zakaj moja teža tako niha. Če mi tehtnica pokaže kilograme s katerimi nisem zadovoljna, se včasih celo zjokam, vedno pa imam zato slab dan. Mogoče je to povezano tudi s tem da sem pred nekaj meseci začela redno teči, ravno zato da bi ostala v formi in pridobila kondicijo (pa tudi da bi shujšala). Morda pridobivam mišično maso, a s seboj nisem zadovoljna. Med tekom se počutim res odlično, ker počnem nekaj zase, ampak ali je cena vredna tega da se bom zredila?
Druga težava pa je samopodoba v družbi. Na splošno sem bolj tiha in umirjena punca, a to ne pomeni da se ne znam sprostiti. Vsi s katerimi se družim največ časa vejo da znam biti tudi glasna in zabavna. S tistimi pravimi prijateljicami se res sprostim, a med sošolci in razredom pač ne morem biti taka da se kar obrnem eno vrsto nazaj k fantom in se začnem pogovarjat. Želim biti bolj sponatana, ampak ali bom potem to še vedno jaz?
Tretjič. Opažam vse ko si podobne starosti kot jaz, in veliko jih je skupaj. So pač poparčkani. Sošolke mi razlagajo kako si cele dneve pišejo s fanti. Kako hodijo na pijače skupaj z njimi. Kako grejo skupaj žurat ob vikendih. Jaz pa se borim le s to šolo in se non stop učim. Daleč od tega da ne bi že v preteklosti izvedela da sem bila kakšnemu fantu všeč, bila sem všeč že kar nekaj fantom. Ampak takrat smo bili majhni. Že sedaj si mi zdi malo zgodaj, da bi imela fanta. A, ob enem si ga želim. Tudi jaz želim biti del tega. Nisem še imela prvega poljuba, malo mi je nerodno. Nekako imaš prvi poljub pri 13, 14. Zato sem verjetno kriva sama, lahko bi bila skupaj s kom, a tega nisem hotela. Govorim si fokus mora biti na šoli. Morda pa delam napako. Jaz si želim spoznati fanta, ki me bo imel zares rad. Jaz nočem teh kratkih situationshipov in ne vem česa vsega. Jaz želim da bi me nekdo imel rad tako zares. Tako da bi mi prinesel rože, ne pa ponudil cigareta. Tako, da bi me povabil na kavo, ne pa v klub žurat. Tako, da bi me peljal v hribe, ne pa k sebi domov. Nekoga ki me bi čakal da sem pripravljena jaz. Nekako ne vem če to v tem svetu še obstaja. Za sedaj sem ugotovila le to da so vsi fantje isti. Iščim tak old love style, nekaj posebnega. Fanta s katerim bom skupaj dalj časa in ne le eno noč.
Ali ima kdo morda kakšen nasvet glede mojih problemov? Hvala vam če boste sploh prebrali. Če si kdo v današnjem svetu vzame 2minutki da prebere tako dolgo objavo.
