Diego

Nemiren sedim na stolu in čakam Mrkija. Končno vstopi. »Pozdravljen moj gospod,« reče priliznjeno. Brez pozdrava začnem. »Kaj so vsi ti vojaki pred gradom? Kdo jih je povabil brez mojega dovoljenja? Sam ne vem niti kateremu klanu pripadajo ker so skrili grbe! Kaj se pa greš Mrki. Dva tedna me ni in ti že sam odločaš o vsem. Ne pozabi kdo je tukaj glavni!« Mrki prhne in odgovori: »Gospod, ti vojaki bodo zagotavljali večjo varnost na kronanju, umirite se.« Kako naj se umirim Mrki če mi delaš takšne preglavice!? In kje imaš Gabriela? Je z njim vse v redu?«
»Od kdaj vas pa tako zanima lastni brat?« se namrdne Mrki. » Z njim je vse v redu, lepo smo skrbeli zanj,« se zahahlja. Dovolj ga imam. »Izgini ven in glej, da bo vse potekalo normalno, saj veš kako sva se dogovorila? Gabriel bo navzoč na mojem kronanju nato pa ga bom izgnal iz dežele. Brez smrti jasno? Na kronanju ne bo prelivanja krvi.« Zaključim in se obrnem stran. Mrki neslišno izgine iz sobe.

Beatrice

Takole zvito na tleh me najde spletična, ki me tako zelo spominja na Mino. »Gospodična je vse v redu?« vpraša in me nežno pogladi po hrbtu. Zmajem z glavo a vseeno vstanem. »Diego mi je naročil, naj vas danes uredim za kronanje,« reče plaho in iz omare vzame zeleno svileno obleko. Pomaga mi jo zapeti in kmalu se počutim stisnjeno in zvezano skupaj. Lase mi splete v kito in mi jih spne. Komaj diham. Ko mi nadene še nekaj zlatih verižic jo pošljem iz sobe z izgovorim, da lahko naprej sama. Ko zaslišim zapiranje vrat se sesedem na posteljo. Ne grem na Gabrielovo kronanje, na kronanje tega strahopetnega izdajalca, niti slučajno me ne bo nihče zvlekel tja. V jezi strgam obleko s sebe in vredna obleka pade zmečkana na tla. Spustim se na kolena in začnem mrzlično iskati po predalih. Kmalu najdem bež rjave hlače iz zajčjega krzna, čez pa si oblečem rdeč pulover, to mi je bolj všeč. Spustim si lase iz kite in odpnem verižice, da trdo padejo na tla. Ta zvok očitno sliši spletična Pira, ki odpre moja vrata. »Bog pomagaj kaj ste pa naredili gospa!? Taki vendar ne morete iti na kronanje!«
» Saj nimam namena iti,« odvrnem in se začnem obuvati. Po neskončnem pogovarjanju se obrne na petah in odide.

Čez nekaj časa na moja vrata nekdo potrka, prisežem si, da če je to Gabriel ga bom brez omahovanja zabodla. V rokav skrijem majno rezilo in sežem po kljuki. Pred seboj zagledam Gabriela. »Kako si upaš ti-ti…!« Dvignem rezilo a me njegova roka ustavi preden bi naredila večjo škodo. Porine me v notranjost in zaloputne vrata. »Kaj pa misliš, da se greš!?« Zasika Diego, ki stoji pred mano in se oprijema rame, ki sem mu jo porezala. Osuplo opazujem kako mu iz rane na preprogo kaplja kri. »Diego…nisem vedela, da si ti,« rečem opravičujoče vstanem. Naredim negotov korak naprej nato pa se mu vržem v objem. Nežno mi ga vrne. »Spletična mi je rekla, da nočeš iti na kronanje ter da si nevzgojeno dekle, ki ne nosi oblek,« se zasmeje in šele nato opazi da hlipam v njegovo ramo. »Bea…kaj pa je?« vpraša zaskrbljeno in me osuplo pogladi po glavi. Hlipajoč mu razložim, da je včeraj k meni prišel Gabriel in kaj je storil, ne vem pa, da Diego med poslušanjem moje pripovedi nemo zre v steno in razmišlja, da me Gabriel, ki je že skoraj dva tedna zaprt v celici, včeraj ni mogel obiskati kaj šele govoriti z mano.

Evo še en napet del haha ampak zdaj pa se priravite na naslednje:kissing_heart: