Beatrice

Gabriel dvigne nož visoko nad glavo, ko zavpijem »NE!« Ozre se k meni in me opazi. Široko odpre oči, kot da me je šele zdaj spoznal. Nato odtrga pogled in tesno zapre oči. Po licu mu zdrsne solza. Zamahne in nož prereže zrak. Hitro se spušča proti Diegu, ki se sploh ne zaveda, da ga bo pokončal lastni brat. Začnem teči k njemu. V tistem trenutku me za pas k sebi povleče roka. Primorana sem odvrniti pogled. Fant, ki me je že prej hotel rešiti se je očitno vrnil pome. Takrat mi nekdo povezne trak čez oči. To ni fant. To je oče. Zakričim, a me v hrupu boja nihče ne sliši. »Gabriel ne!« se derem kot zmešana, ko me nekdo vleče stran. »NE!«

Diego
»NE!« zaslišim iz množice in prepoznam njen glas. Obrnem se in pred seboj zagledam obraz besnega brata, ki je ob mojem naglem zasuku ravnokar zabodel samo zrak in ne mojega vratu. Hočem steči k njej, a začutim udarec v hrbet. Od bolečine zarjujem in se obrnem k Gabrielu. Nož mu izbijem iz roke in ga porinem, da pade na tla. Hitro kot blisk je že na nogah. Roke stisne v pesti in ravno zamahne proti meni, ko s tal zaslišim Dimitrijevo stokanje. Gabriel nervozno pogleda k njemu, nato pa nazaj k meni. Ko vidi, da ga ne bom napadel steče k Dimitriju. Jaz pa se obrnem in se začnem prerivati skozi množico. Moram najti Beatrice. Ravno prej sem jo še videl. Ko kmalu obhodim skoraj celo dvorišče in se izognem nekaj smrtonosnim udarcem, jo od obupa začnem iskati na tleh. Prvič v življenju resnično upam z vsem srcem. Upam, da je ne bom našel mrtve.

Gabriel
Sklonim se k Dimitriju, ki stoka. Deske pod njim so rdeče od njegove krvi. Preveč je je izgubil. Pokleknem k njemu in si njegovo glavo položim v naročje. »Saj bom preživel?« zahrope in kapljice krvi se mu nabirajo na ustnicah. Spomnim se ga, ko je bil še čisto majčken in je rinil za mano, kadar sem se šel igrat ob jezero. Zmeraj sem mu govoril, naj me pusti pri miru, da hočem biti tam z drugimi starejšimi fanti. Nato mi je nekaj časa dal mir, naslednji teden pa se je zgodba ponovila. Nekega popoldneva smo jaz in moji prijatelji sedeli na skali in se greli. Drug drugega smo izzivali, kdo si upa zabresti v vodo do pasu. V vodo nikoli ni šel nihče zaradi Brzavke, ki je svoje lovke lahko stegnila iz sredine jezera in te potegnila v globine. Takrat pa se je iz sence dreves pokazal Dimitrij in ušel mojemu nadzoru. Ker je bil mlajši od nas je bil velikokrat deležen zafrkavanja, mislim, da se je hotel dokazati. Zabredel je v vodo in nam kazal osle. Smejali smo se vse do takrat, ko je naenkrat spodneslo in je izginil v vodi. Pognal sem se za njim. Takrat sem ga rešil, zdaj pa ga ne morem. Zato na njegovo vprašanje pokimam. Ja, se mu zlažem. Nasmehne se in zapre oči. Ko vidim, da ne diha več mi po licu spolzi solza. Ugriznem se v ustnico in vstanem. Dokončal bom svoje delo in ubil Diega. On je zakuhal vse to. On mi je ukradel Beti, Dimitrija... moje življenje, on je navaden beden morilec.


Diego
Nikjer je ne najdem. Preiskal sem že vse. Ni mrtva, se prepričujem- neuspešno. Takrat pred seboj zagledam Gabriela, ki vihra proti meni. Njegov pogled mi pove, da Dimitrija ni več na tem svetu in da je za vse to okrivil mene. Koga drugega pa? Zmeraj okrivi mene. Izognem se njegovemu udarcu. »Dimitrij je umrl!« zavpije. »U M R L !« besno razkrije čekane in šavsne proti meni. »Že celo življenje mi kradeš vse, kar jih imam rad! Najprej Tiso, nato Beti, zdaj pa še Dimitrija!« Poskuša me zgrabiti za lase. »Me slišiš!?« zavpije. »Ti pa že celo življenje mene kriviš za vse! Tise nisem ubil! Bila je pomota!« Gabriel se zasmeje. »Pomota? Temu, da ti Kukec pred očmi raztrga sestro praviš pomota?« »Saj nisva videla trupla, mogoče je pa ni ubil,« se poskušam braniti. Gabriel pobere sulico s tal. Izza pasu potegnem bodalo. »Sam veš, da tega nočem brat,« rečem. Prhne. »Če ne bi hotel, ne bi ubil mame in me mučil pol leta!« krikne in se požene proti meni. »Ubil mame?« vprašam ogorčeno. »Nisem je ubil, poslal sem jo v našo rezidenco, Mrki mi je sporočil, da je z njo vse v redu!« »No če ti praviš, da je človek v redu, če ga najdeš na postelji z prerezanim vratom potem pa je že vse super!« Sikne Gabriel. Mama, da je umrla? Tega nisem pričakoval. »In kaj je to s tem mučenjem?« zinem in se izmaknem sunku kopja. »Kolikokrat me boš poskušal danes še ubiti ?« siknem in zgrabim za kopje. »Zdaj se boš še delal, da ne veš, da si me v mučil v grobnicah in se igračkal z mano!? Da si me porezal po roki?« zarjove Gabriel si zaviha rokav in odkrije veliko rdečo brazgotino na podlahti. Skoči name. »NE! Tega ne vem, to nisem bil jaz!« se branim. »Oh kdo pa je bil? Hudič?« sikne Gabriel in me podre na tla. Tako se nekaj časa ruvava. »Saj res, pozabil sem, da si ti hudič!« mi šepne na uho. »Hudič, ki je pretental Beti in mi jo ukradel!« Prevaliva se. Zdaj je nad mano in me duši. »Nisem je pretental, ti si jo!« zahropem. Brcnem ga in se poskušam spraviti na noge. Hitrejši je od mene. Hočem ga podreti na tla, ko v rami začutim ostro bolečino. Gabriel v roki drži rezilo s katerim me je zabodel. Nato ga izvleče in se skloni nadme. Primem se za ramo in klecnem. Vroča kri mi teče po prstih. Zastokam in se primem za krvavečo ramo. Gabriel, ki stoji nad mano se namršči. Zoža oči in me premeri z hladnim pogledom s katerim me gleda že celo življenje. Gnusim se mu, to vidim v njegovih očeh. »Daj, opravi že, ubij me.« Zasikam. »Nisem tak kot ti brat,« reče in odvrže sulico, da kovinsko zababni na krvavih tleh. »Jaz se borim častno.« Nato se obrne in odide.


hello pukies upam, da ste dobro in da še vztrajate pri moji zgodbi<333 (kmalu bo konec :sob::sob::sob:)
Radavas mammmmm moji cukrčkiiii:kissing_heart::kissing_heart::kissing_heart: