Pisalnica
Beatrice
Spet sem v gradu. Sedim na svoji z baldahinom obrobljeni postelji in gledam v strop. Diego je mrtev, o tem sem prepričana. Gabrielovo bodalo ga ni moglo zgrešiti. Pred očmi se mi pokažeta njuna obraza. Meč in Dimitrijeva kri, ki se je vpila v deske. Gabrielov obraz tik preden je zamahnil z nožem. Navsezadnje tudi očetov obraz. Poskušam se otresti misli in glavo zakopljem v blazino. Zakričim, a blazina uduši zvok. Sovražim svoje življenje, sovražim sebe, sovražim vse! Zakaj nisem nič naredila? Preprečila potek dogodkov? Zakaj nisem jaz umrla? Ta svet ni pravičen. Slišim trkanje na vrata. Ker ne odgovorim prišlek vstopi. Pogledam ga in začudena ugotovim, da je to Mina. Nekako sem jo pogrešala, ugotovim ko sede na posteljo zraven mene in me premeri s svojim pogledom, v keterem se mogoče skriva tudi kanček veselja. Čeprav mi je šla še pred letom dni tako na živce, da bi jo najraje zakopala na naš vrt, jo zdaj gledam z drugimi očmi. V njej je vseeno nekaj domačnosti in čeprav je bila zelo tečna in stroga glede pravil, mi nikoli ni hotela žalega. Mogoče se je pa spremenila in postala prijazna…»Dvigni svojo leno rit in se spokaj dol na večerjo.« Zine in hitro vstane s postelje ter si otrka krilo. Ne še zmeraj je ista stara Mina.
Čez nekaj časa me Mina končno spravi do jedilnice in me kljub mojemu velikemu upiranju potisne noter ter za mano zapahne vrata. Ozrem se po prostor in na koncu dolge mize zagledam očeta. Ta človek, ki ga sovražim najbolj na svetu sedi pred mano za mizo in je večerjo. Čisto mirno, kot da se ni nič zgodilo, kot da ni maloprej zabodel nedolžnega fanta v hrbet in mu vzel življenja, kot da ni ravnokar uničil mojega življenja. Ali pa se tako dobro pretvarja. Mama mu sedi nasproti in plete, ne upa si dvigniti pogleda in po enem letu uzreti svoje edinke. Roke se ji tresejo in nit ji znova in znova drsi z pletilk. »No pa si končno doma hčerka!« vzklikne oče prirejeno veselo in se pogladi po dolgi bradi. Poskušam ne planiti na njega in se komaj prisilim, da se usedem za mizo. »No najbrž si zelo pogrešala to razkošje in strežbo potem, ko te je tisti neumni fant ugrabil kajne? Zdaj si na varnem ljubica, tukaj se ti ne more nič zgoditi.« reče. Ker ostanem tiho vrta naprej. »Saj ti fant ni kaj naredil kajne? Kaj slabega? Pred poroko mora biti ženska zdrava,« pametuje in si z kotičkom prtička obriše usta. Ošinem mamo, njen obraz je mrk in osredotočen na delo. Ker od mene še zmeraj ne dobi zadovoljivega odgovora se oče namršči. »Lej, da preidem kar k bistvu. Da bom utrdil vez med kraljestvoma in zavladal deželi rabim trden zakon. Zakon pa se ne sklene brez dobre in ubogljive žene…« Že vem kam cilja zato stisnem pesti. Ko se ozrem k mami po pomoč samo odvrne pogled in prikima. »Tvoj oče ima prav Beatrice. Neporočena ženska je slaba ženska,« šepne. Oče nadaljuje: »…zato sem sklenil, da se boš poročila z najvplivnejšim moškim v našem kraljestvu…z generalom Mrkijem Hladnokrvnim!« vzklikne in me z zlobnim nasmeškom pogleda. Sem vedela kam cilja, da nima niti toliko soli v glavi, da ne ve, da ne bi smel dekletu, ki je šlo skozi vse mogoče travme zagroziti s poroko z najodurnejšim moškim na svetu in pričakovati, da se ji ne bi snelo. Počasi vstanem in se napotim proti očetu. V sebi komaj še krotim bes. Z mize pograbim kristalni kozarec in pospešim korak. Oče počasi dvigne pogled a prepozno, kozarec mu že raztreščim ob glavo. Mama krikne in si z roko pokrije usta. »Kaj si naredila!« zapiska in začne kričati. Očetov obraz je krvav in črepinje mu štrlijo iz brade. »Ti,« sikne. »Kaj jaz? KAJ JAZ!« zakričim. »Ti si tisti, ki je kriv za vse! Ti si tisti, ki mi najprej uniči preteklost, ko pa se končno osvobodim in zaživim, se mi odločiš uničiti še prihodnost! Ti si pohlepni stari…stari…« Mama še zmeraj neutrudljivo kriči. »Ti pa drži gobec!« zavpijem in z roko udarim po mizi. Osuplo me pogleda in utihne. Očeta z vso silo brcnem v nogo in se zakadim po stopnicah navzgor. Mimo stražarjev, mimo premnogih soban. Ko pridem v pritličje stolpiča in zapahnem vrata, lahko končno zadiham.
Hello pukies upam, da ste dobro in da še berete zgodbo. Še enkrat hvala vsem, ki me spremljate <3333 sončki ste
Spet sem v gradu. Sedim na svoji z baldahinom obrobljeni postelji in gledam v strop. Diego je mrtev, o tem sem prepričana. Gabrielovo bodalo ga ni moglo zgrešiti. Pred očmi se mi pokažeta njuna obraza. Meč in Dimitrijeva kri, ki se je vpila v deske. Gabrielov obraz tik preden je zamahnil z nožem. Navsezadnje tudi očetov obraz. Poskušam se otresti misli in glavo zakopljem v blazino. Zakričim, a blazina uduši zvok. Sovražim svoje življenje, sovražim sebe, sovražim vse! Zakaj nisem nič naredila? Preprečila potek dogodkov? Zakaj nisem jaz umrla? Ta svet ni pravičen. Slišim trkanje na vrata. Ker ne odgovorim prišlek vstopi. Pogledam ga in začudena ugotovim, da je to Mina. Nekako sem jo pogrešala, ugotovim ko sede na posteljo zraven mene in me premeri s svojim pogledom, v keterem se mogoče skriva tudi kanček veselja. Čeprav mi je šla še pred letom dni tako na živce, da bi jo najraje zakopala na naš vrt, jo zdaj gledam z drugimi očmi. V njej je vseeno nekaj domačnosti in čeprav je bila zelo tečna in stroga glede pravil, mi nikoli ni hotela žalega. Mogoče se je pa spremenila in postala prijazna…»Dvigni svojo leno rit in se spokaj dol na večerjo.« Zine in hitro vstane s postelje ter si otrka krilo. Ne še zmeraj je ista stara Mina.
Čez nekaj časa me Mina končno spravi do jedilnice in me kljub mojemu velikemu upiranju potisne noter ter za mano zapahne vrata. Ozrem se po prostor in na koncu dolge mize zagledam očeta. Ta človek, ki ga sovražim najbolj na svetu sedi pred mano za mizo in je večerjo. Čisto mirno, kot da se ni nič zgodilo, kot da ni maloprej zabodel nedolžnega fanta v hrbet in mu vzel življenja, kot da ni ravnokar uničil mojega življenja. Ali pa se tako dobro pretvarja. Mama mu sedi nasproti in plete, ne upa si dvigniti pogleda in po enem letu uzreti svoje edinke. Roke se ji tresejo in nit ji znova in znova drsi z pletilk. »No pa si končno doma hčerka!« vzklikne oče prirejeno veselo in se pogladi po dolgi bradi. Poskušam ne planiti na njega in se komaj prisilim, da se usedem za mizo. »No najbrž si zelo pogrešala to razkošje in strežbo potem, ko te je tisti neumni fant ugrabil kajne? Zdaj si na varnem ljubica, tukaj se ti ne more nič zgoditi.« reče. Ker ostanem tiho vrta naprej. »Saj ti fant ni kaj naredil kajne? Kaj slabega? Pred poroko mora biti ženska zdrava,« pametuje in si z kotičkom prtička obriše usta. Ošinem mamo, njen obraz je mrk in osredotočen na delo. Ker od mene še zmeraj ne dobi zadovoljivega odgovora se oče namršči. »Lej, da preidem kar k bistvu. Da bom utrdil vez med kraljestvoma in zavladal deželi rabim trden zakon. Zakon pa se ne sklene brez dobre in ubogljive žene…« Že vem kam cilja zato stisnem pesti. Ko se ozrem k mami po pomoč samo odvrne pogled in prikima. »Tvoj oče ima prav Beatrice. Neporočena ženska je slaba ženska,« šepne. Oče nadaljuje: »…zato sem sklenil, da se boš poročila z najvplivnejšim moškim v našem kraljestvu…z generalom Mrkijem Hladnokrvnim!« vzklikne in me z zlobnim nasmeškom pogleda. Sem vedela kam cilja, da nima niti toliko soli v glavi, da ne ve, da ne bi smel dekletu, ki je šlo skozi vse mogoče travme zagroziti s poroko z najodurnejšim moškim na svetu in pričakovati, da se ji ne bi snelo. Počasi vstanem in se napotim proti očetu. V sebi komaj še krotim bes. Z mize pograbim kristalni kozarec in pospešim korak. Oče počasi dvigne pogled a prepozno, kozarec mu že raztreščim ob glavo. Mama krikne in si z roko pokrije usta. »Kaj si naredila!« zapiska in začne kričati. Očetov obraz je krvav in črepinje mu štrlijo iz brade. »Ti,« sikne. »Kaj jaz? KAJ JAZ!« zakričim. »Ti si tisti, ki je kriv za vse! Ti si tisti, ki mi najprej uniči preteklost, ko pa se končno osvobodim in zaživim, se mi odločiš uničiti še prihodnost! Ti si pohlepni stari…stari…« Mama še zmeraj neutrudljivo kriči. »Ti pa drži gobec!« zavpijem in z roko udarim po mizi. Osuplo me pogleda in utihne. Očeta z vso silo brcnem v nogo in se zakadim po stopnicah navzgor. Mimo stražarjev, mimo premnogih soban. Ko pridem v pritličje stolpiča in zapahnem vrata, lahko končno zadiham.
Hello pukies upam, da ste dobro in da še berete zgodbo. Še enkrat hvala vsem, ki me spremljate <3333 sončki ste
Odgovori:
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Jaz bi tudi to naredila, če bi imela tega očeta.
1
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Jz sm tok vesela, da se je postavla zase in se zdrla na svoja starša, pač zakaj jo hočta poročt z Mrkijem???? Res fuul dobra zgodba, jz jo tok lovam!:heart::heart::heart::heart::heart:
1
Moj odgovor:
.png "Druščina 4"){kind=small}
girlie15
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
nezadovoljstvo glede sebe
Živjo.
Sem punca, stara 16 let. Pri sebi zadnje čase opažam, da imam velik problem sama s seboj oz. z mojim izgledom.
Začnimo pri teži. Visoka sem okoli 162cm in kar nekaj časa sedaj sem imela konstantno težo 55kg. Že to se mi je zdelo veliko in sem hotela težo spraviti pod 50kg. Ko sem se s seboj končno sprijaznila in se začela imeti rada, pa BUM se zredim na kar 58kg. To se mi zdi ogromno. Ne morem brez da se vsak dan stehtam. Opažam različno, ko sem napeta imam 58kg, kakšen dan celo 56kg. Ne vem zakaj moja teža tako niha. Če mi tehtnica pokaže kilograme s katerimi nisem zadovoljna, se včasih celo zjokam, vedno pa imam zato slab dan. Mogoče je to povezano tudi s tem da sem pred nekaj meseci začela redno teči, ravno zato da bi ostala v formi in pridobila kondicijo (pa tudi da bi shujšala). Morda pridobivam mišično maso, a s seboj nisem zadovoljna. Med tekom se počutim res odlično, ker počnem nekaj zase, ampak ali je cena vredna tega da se bom zredila?
Druga težava pa je samopodoba v družbi. Na splošno sem bolj tiha in umirjena punca, a to ne pomeni da se ne znam sprostiti. Vsi s katerimi se družim največ časa vejo da znam biti tudi glasna in zabavna. S tistimi pravimi prijateljicami se res sprostim, a med sošolci in razredom pač ne morem biti taka da se kar obrnem eno vrsto nazaj k fantom in se začnem pogovarjat. Želim biti bolj sponatana, ampak ali bom potem to še vedno jaz?
Tretjič. Opažam vse ko si podobne starosti kot jaz, in veliko jih je skupaj. So pač poparčkani. Sošolke mi razlagajo kako si cele dneve pišejo s fanti. Kako hodijo na pijače skupaj z njimi. Kako grejo skupaj žurat ob vikendih. Jaz pa se borim le s to šolo in se non stop učim. Daleč od tega da ne bi že v preteklosti izvedela da sem bila kakšnemu fantu všeč, bila sem všeč že kar nekaj fantom. Ampak takrat smo bili majhni. Že sedaj si mi zdi malo zgodaj, da bi imela fanta. A, ob enem si ga želim. Tudi jaz želim biti del tega. Nisem še imela prvega poljuba, malo mi je nerodno. Nekako imaš prvi poljub pri 13, 14. Zato sem verjetno kriva sama, lahko bi bila skupaj s kom, a tega nisem hotela. Govorim si fokus mora biti na šoli. Morda pa delam napako. Jaz si želim spoznati fanta, ki me bo imel zares rad. Jaz nočem teh kratkih situationshipov in ne vem česa vsega. Jaz želim da bi me nekdo imel rad tako zares. Tako da bi mi prinesel rože, ne pa ponudil cigareta. Tako, da bi me povabil na kavo, ne pa v klub žurat. Tako, da bi me peljal v hribe, ne pa k sebi domov. Nekoga ki me bi čakal da sem pripravljena jaz. Nekako ne vem če to v tem svetu še obstaja. Za sedaj sem ugotovila le to da so vsi fantje isti. Iščim tak old love style, nekaj posebnega. Fanta s katerim bom skupaj dalj časa in ne le eno noč.
Ali ima kdo morda kakšen nasvet glede mojih problemov? Hvala vam če boste sploh prebrali. Če si kdo v današnjem svetu vzame 2minutki da prebere tako dolgo objavo.
Sem punca, stara 16 let. Pri sebi zadnje čase opažam, da imam velik problem sama s seboj oz. z mojim izgledom.
Začnimo pri teži. Visoka sem okoli 162cm in kar nekaj časa sedaj sem imela konstantno težo 55kg. Že to se mi je zdelo veliko in sem hotela težo spraviti pod 50kg. Ko sem se s seboj končno sprijaznila in se začela imeti rada, pa BUM se zredim na kar 58kg. To se mi zdi ogromno. Ne morem brez da se vsak dan stehtam. Opažam različno, ko sem napeta imam 58kg, kakšen dan celo 56kg. Ne vem zakaj moja teža tako niha. Če mi tehtnica pokaže kilograme s katerimi nisem zadovoljna, se včasih celo zjokam, vedno pa imam zato slab dan. Mogoče je to povezano tudi s tem da sem pred nekaj meseci začela redno teči, ravno zato da bi ostala v formi in pridobila kondicijo (pa tudi da bi shujšala). Morda pridobivam mišično maso, a s seboj nisem zadovoljna. Med tekom se počutim res odlično, ker počnem nekaj zase, ampak ali je cena vredna tega da se bom zredila?
Druga težava pa je samopodoba v družbi. Na splošno sem bolj tiha in umirjena punca, a to ne pomeni da se ne znam sprostiti. Vsi s katerimi se družim največ časa vejo da znam biti tudi glasna in zabavna. S tistimi pravimi prijateljicami se res sprostim, a med sošolci in razredom pač ne morem biti taka da se kar obrnem eno vrsto nazaj k fantom in se začnem pogovarjat. Želim biti bolj sponatana, ampak ali bom potem to še vedno jaz?
Tretjič. Opažam vse ko si podobne starosti kot jaz, in veliko jih je skupaj. So pač poparčkani. Sošolke mi razlagajo kako si cele dneve pišejo s fanti. Kako hodijo na pijače skupaj z njimi. Kako grejo skupaj žurat ob vikendih. Jaz pa se borim le s to šolo in se non stop učim. Daleč od tega da ne bi že v preteklosti izvedela da sem bila kakšnemu fantu všeč, bila sem všeč že kar nekaj fantom. Ampak takrat smo bili majhni. Že sedaj si mi zdi malo zgodaj, da bi imela fanta. A, ob enem si ga želim. Tudi jaz želim biti del tega. Nisem še imela prvega poljuba, malo mi je nerodno. Nekako imaš prvi poljub pri 13, 14. Zato sem verjetno kriva sama, lahko bi bila skupaj s kom, a tega nisem hotela. Govorim si fokus mora biti na šoli. Morda pa delam napako. Jaz si želim spoznati fanta, ki me bo imel zares rad. Jaz nočem teh kratkih situationshipov in ne vem česa vsega. Jaz želim da bi me nekdo imel rad tako zares. Tako da bi mi prinesel rože, ne pa ponudil cigareta. Tako, da bi me povabil na kavo, ne pa v klub žurat. Tako, da bi me peljal v hribe, ne pa k sebi domov. Nekoga ki me bi čakal da sem pripravljena jaz. Nekako ne vem če to v tem svetu še obstaja. Za sedaj sem ugotovila le to da so vsi fantje isti. Iščim tak old love style, nekaj posebnega. Fanta s katerim bom skupaj dalj časa in ne le eno noč.
Ali ima kdo morda kakšen nasvet glede mojih problemov? Hvala vam če boste sploh prebrali. Če si kdo v današnjem svetu vzame 2minutki da prebere tako dolgo objavo.
