Takrat ji konica meča pogleda čez trebuh. Tisa zahrope in se zamaje, a ne pade. »Mojemu bratu ne bo nihče rekel krastača,«zaslišim glas, ki sem ga vse življenje moral prenašati. »Gabriel!« krikne Tisa a glas se ji zlomi. »Kaj počneš? To delam zate! Ubila bom vse, ki so te prizadeli!« Po njenem obrazu tečejo solze, ki ji močijo ovratnik obleke. Gabriel stisne zobe in izvleče meč. Tisa si z rokami objame trebuh in na moje veliko razočaranje se rana zapre. Magija popusti in hropeč trdo padem na zemljo. Gabriel z obžalovanjem v očeh ošine sestro. Če bi vedel, da je ubila Beatrice je ne bi prav nič tako gledal si mislim. Takrat bi jo ubil. Gabriel strese Tiso za ramena. Grobo, kot da bi jo hotel strezniti zakriči. »Tisa kaj za vraga delaš tukaj!?« Tisa odmakne pogled in po njenem obrazu polzijo solze. »Oprosti Gabriel…« začne. Za Gabrielom zagledam Mirell, ki si z rokami prekriva usta. Nato zavrešči in se požene k Beatrice. Odvrnem pogled. Gabriel ji sledi in vidim, da mu sredi teka zastane korak. Kar naenkrat obstane. Nekaj trenutkov je vse tiho, nato pa tišino pretrga srce parajoč Gabrielov krik. Onemelo gledam brata, ki z rokami objema Beatricino telo, kot da misli, da jo bo s tem oživel. Tisa ga okamnelo gleda in po njenem obrazu tečejo solze. »Ne morem verjeti, da jo ima raje od mene, ne morem verjeti, da jo ima raje od mene…« ponavlja in nato že vrešči. Prav zares se ji je utrgalo. Takrat se zavem, da ne bom dobil druge priložnosti. Nož, ki sem ga hotel uporabiti pri vdoru v grad zalučam proti njej. V zraku zaslišim žvižg. Tiso nož rani tik nad srcem. Na mojo grozo gre še dlje in jo dejansko preluknja. Noben človek ne bi preživel te smrtne rane in bi se na mestu zgrudil in umrl, a pozabil sem, da Tisa ni človek. Za hip se zamaje, nato pa še zmeraj ponavljajoč isti stavek zbere še zadnje moči in se zasuka, zrak med nama se zasveti. Tisa dvigne roko, njeni prsti se premaknejo v loku in nož nenadoma spremeni smer. Hitro, prehitro leti proti meni. Komaj imam čas dojeti, kaj se dogaja, ko se mi zarije v prsi. Zrak mi uide iz pljuč, ko se zgrudim na kolena. Bolečina me presuni.

Iskreno kmalu bomo pri koncu (še 2 ali 3 deli) tako da lovam vas ker me spremljate in pišete prelepe komentarčke. Pa brez skrbi sem že začela pisati drugo zgodbo, ki bo najbrž prišla ven po novem letu<3333333333