Diego
Dan preživim skrit v gozdu ob gradu. Sence dreves me ščitijo pred radovednimi pogledi. Bolj ko se noč bliža, hladneje postaja, a pred temo ne smem nikamor. Moja misel na Beatrice me drži pokonci. Njene oči, njen smeh, njen glas – vse to mi daje moč, da ostanem skrit, da čakam na pravi trenutek. A čakanje je muka. Ko se sonce spusti pod obzorje in noč ovije grad, sem še vedno tam. Zdaj pa se moram premakniti, se odločim in se odtihotapim do glavnega vhoda. Iz rokava potegnem nož in se neslišno splazim do stražarja.
Potem zaslišim krik. Prodoren, grozljiv zvok prereže noč in me priklene na mesto. Za trenutek obstanem na mestu. Nato stečem. Moj korak je hiter, skoraj brezšumen, ko se prebijam proti stolpu od katerega sem zaslišal kričanje. Ne, ne kričanje kvečjemu en sam odrezan krik.
Ko pridem do vznožja stolpa, že vem, da nekaj ni v redu. Srce mi razbija, kot da bi me hotelo opozoriti na neizogibno grozo, ki me čaka. Stopinje se mi vlačijo po kamniti poti, in čim bližje sem, tem težje diham. Nizki oblaki zakrivajo mesec, zato je stolp videti le kot temna, zlovešča silhueta proti nebu.
Ko prispem do vznožja, me mraz strese po celem telesu. In potem jo zagledam. Leži tam, njene svetle dolge lase objema vlaga noči, njene roke pa so razširjene, kot da bi hotela objeti sam zrak. »Beatrice!« zakričim in padem na kolena ob njenem nepremičnem telesu. Njene oči, ki so nekoč iskrivo sijale, so zdaj mrtve, prazen pogled je uperjen v nebo posejano z tisočerimi zvezdami. »Beatrice…« šepnem in moj glas se zlomi. Pred mano leži oseba, ki sem jo v svojem celem življenju najbolj ljubil. Ki mi je prinesla polno lepih trenutkov…ki…Po licu mi steče solza in prvič v življenju zares zajokam.
Takrat pa iz nikjer prikoraka postava, ki se je prej zlivala z temo noči. »Kdo si!?« zarjovem, moj glas odmeva v noči. Postava za trenutek obstane nato se mi približa. »Kaj me ne prepoznaš…« odkima z glavo, »ne prepoznaš svoje lastne sestre?« Priprem oči. »To ni mogoče,« siknem in k sebi privijem nepremično telo Beatrice. Moja sestra, tista, ki je vedno stala v moji senci, tista, ki mi je zavidala vse, kar imam rad je umrla tiste strašne noči v gozdu. Ali pač…? Ne to ni mogoče, na lastne oči sem videl, kako jo je raztrgal kukec. A postava nad mano je sumljivo podobna Tisi.
»Vidim, da si našel mojo darilo, brat!« vzklikne, se nagne nadme ter si popravi dolg črn pramen las, ki ji sili na lice. »Ali naj raje rečem polbrat ha? »Oči ji sijejo v črni norosti, kot da bi bila ponosna na svoje dejanje.
S stisnjenimi pestmi in se ji zazrem v obraz. »Zakaj?« vprašam z ledeno mrzlim glasom. »Zakaj? Res me je vprašal zakaj hahaha!« se zahihita in nadaljuje:» Ker te sovražim, Diego! Kako tega po tolikih letih še zmeraj nisi dojel? Res si bil zmeraj tak bebec haha!« Njen smeh je kot strup v zraku. »Beatrice ni bila nič kriva!« zarjovem, bes mi vre po žilah. Tisa se samo zasmeje in dvigne roke. »Ja je bila in to prav tako kot ti!« zavrešči. »Zakaj?« ponovim še enkrat, tokrat še bolj ledeno. »Zakaj zakaj, zato!« To jo zmede, v njenih očeh opazim lesk, to ne pomeni nič dobrega. »Pripravi se na konec, brat, dosti imam tvojih vprašanj,« reče in zamahne z roko. V tistem trenutku se zrak napolni s sikanjem in iskrenjem, proti meni udarijo strele. Prevalim se na bok in hočeš nočeš moram izpustiti Beatrice iz svojega prijema. V roki še vedno držim nož s katerim sem hotel pokončati stražarja pri vratih. Tisa plane nadme in roke vihti nad sabo. Pravočasno se umaknem stran in se za las izognem kamnu, ki prileti tik ob mojo glavo. Noč napolni skelenje in zrak nabit z elektriko se razprostre okoli moje sestre. Nato jo zagrne gosta črna meglica. V tišini zaslišim samo še svoje dihanje, ki je prehitro. Ozrem se naokoli, a je nikjer ne vidim. Kaj je spet ustvarila s svojo magijo? V toliko letih se je morala izboljšati. A ne dovolj, s kotičkom očesa jo opazim stoječo na travi nedaleč proč od mene. Besno vdihnem in s pogledom ošinem Beatrice. Zamižim. Če je kdaj pravi trenutek je to zdaj. Maščeval jo bom. Naredim še par korakov naprej nato pa se zakadim v podobo. Nož dvignem visoko nad glavo in ga z vso silo zarijem v Tisin vrat. Postava pred mano se kar naenkrat razkadi in moj nož pade na tla. »Ne bo šlo tako zlahka kajne?« zavrešči in se kar naenkrat pojavi nekaj korakov za mano. Sklonim se novemu rafalu strel in se je oklenem za nogo. Podrem jo na tla in skupaj se zvaliva nekaj metrov nižje. Prevalim se nad njo ko me neka sila privzdigne v zrak. Tako, nekaj metrov nad tlemi, sem nemočen. Tisa se počasi pobere s tal in si otrese dolgo črno krilo, ki ji sega do gležnjev. Osladno se nasmehne in me pogleda. »Res misliš, da me lahko premagaš, brat? Celo življenje sem bila boljša od tebe!« reče in doda: » V vsem. Ti si bil samo neumna krastača, ki me je motila in Gabriela napeljevala proti meni. Mojega Gabriela! Samo jaz sem ga imela zares rada! Samo jaz slišiš? Ko je bil majhen sem se edino jaz zavzela zanj, jaz, ne ti! Ti si samo šibka krastača… ja krastača si bil in tako boš tudi končal!« Zavpije in naenkrat okoli vratu začutim močan prijem, ki me stiska.« Tisa zavrešči in uperi roko nadme. » Jaz pa…jaz sem vsemogočna in…« Takrat ji konica tujega meča pogleda čez trebuh.


omg pukiessss kako smo-po temle zih napeto ane??? pls ne mi jokat :cold_sweat: